Pervazivne razvojne motnje (PDD): definicija, vrste in zgodnji znaki

Pervazivne razvojne motnje (PDD): prepoznajte vrste, zgodnje znake in kako podpreti otrokov razvoj — ključne informacije za starše in strokovnjake.

Pervazivne razvojne motnje (PDD) so skupina razvojnih motenj, ki prizadenejo način, kako otrok komunicira, se povezuje z drugimi in obdeluje informacije iz okolja. Te motnje pogosto vplivajo na govor, socialne veščine, vedenje in prilagajanje vsakodnevnim situacijam. Znaki se običajno pojavijo v zgodnjem otroštvu, pogosto pred tretjim letom starosti, pri nekaterih oblikah pa lahko pride tudi do opaznega nazadovanja po obdobju normalnega razvoja.

Vrste pervazivnih razvojnih motenj

V to skupino spada pet klasičnih motenj:

• Pervazivna motnja, ki ni opredeljena (PDD-NOS) — označuje primere, kjer so prisotne značilnosti avtističnega spektra, vendar niso izpolnjeni vsi kriteriji za natančnejšo diagnozo.
• Avtizem
• Aspergerjev sindrom — pri tej obliki so običajno prisotni težave v socialnem vedenju in ponavljajoča se vedenja, pri tem pa ni izrazitega zaostanka govora; v sodobni klasifikaciji je Asperger pogosto zajet pod izrazom avtistični spekter.
• Rettov sindrom
• Dezintegrativna motnja v otroštvu (CDD) — redka motnja, pri kateri po obdobju normalnega razvoja pride do izrazitega izgubljanja pridobljenih veščin (govor, socialne in motorične spretnosti).

Prve tri od teh motenj se pogosto imenujejo tudi motnje avtističnega spektra. Pomembno je vedeti, da se je terminologija z razvojem strokovne diagnostike spreminjala: v sodobnih diagnostičnih smernicah (npr. DSM‑5) so mnoge od teh oblik združene pod skupnim pojem avtistični spektar, medtem ko sta Rettov sindrom in dezintegrativna motnja redkejši in imata specifične značilnosti.

Zgodnji znaki in opozorilni simptomi

Zgodnje prepoznavanje je ključno, ker zgodnja intervencija lahko znatno izboljša otrokovo napredovanje. Nekateri pogosti zgodnji znaki vključujejo:

• zamude v govoru ali popolna odsotnost govora;
• omejen ali neobičajen očesni stik, pomanjkanje odziva na ime;
• pomanjkanje gest (npr. kazanje, mahanje), težave pri delu z igračami in v igri vlog;
• ponavljajoča se vedenja (npr. zibanje, ponavljanje besed ali fraz);
• izguba prej pridobljenih veščin — to je značilno za dezintegrativno motnjo in Rettov sindrom;
• občutljivost ali nezaznavanje senzoričnih dražljajev (glasovi, dotik, svetloba);
• težave v socialni interakciji — otrok morda ne vzpostavlja ali ohranja prijateljstev, ne deli zanimanja z drugimi.

Vzroki

Vzroki pervazivnih razvojnih motenj niso povsem znani. Večino oblik strokovnjaki povezujejo z genetskimi dejavniki in spremembami v razvoju možganov. Pri Rettovem sindromu je dobro znano, da je pogosto povezan z mutacijo v genu MECP2 (pogosteje pri deklicah). Okoljskih dejavnikov, kot so okužbe ali nekatera izpostavljanja v nosečnosti, se preučuje, vendar ni enotnega dokaza, da bi kateri izmed njih sam po sebi povzročal motnje.

Diagnoza in ocenjevanje

Diagnozo običajno postavi multidisciplinarna ekipa, ki lahko vključuje pediatra, razvojnega otroškega specialista, psihologa, logopeda in delovnega terapevta. Postopek vključuje:

• pregled razvojnih mejnikov in vedenja;
• standardizirane ocene socialnih, komunikacijskih in vedenjskih vzorcev;
• zdravniški pregled, po potrebi genetsko testiranje (npr. pri suma na Rettov sindrom) in oceno slušnih sposobnosti;
• vključitev družine v opazovanje in poročanje o vedenju v domačem okolju.

Zdravljenje in podpora

Ne obstaja enotno zdravilo za pervazivne razvojne motnje, vendar obstajajo številne učinkovitosti preverjene pristope, ki pomagajo izboljšati funkcije in kakovost življenja:

• zgodnja intervencija z vedenjskimi metodami in strukturiranimi programi učenja;
• logopedska terapija za razvoj jezika in komunikacije;
• delovna terapija za motorične in senzorične težave ter samostojnost pri vsakodnevnih opravilih;
• posebno izobraževanje in prilagoditve v šoli;
• podpora družinam, svetovanje in usmerjanje v socialne storitve;
• v nekaterih primerih lahko zdravnik predpiše zdravila za obvladovanje spremljajočih simptomov (npr. anksioznost, težave s spanjem, agresivno vedenje), vendar ta zdravila ne zdravijo osnovne motnje.

Zgodnja diagnoza in vključevanje v terapije lahko bistveno izboljšata dolgoročne izide — zato je pomembno ukrepati takoj, ko opazite skrb vzbujajoče znake.

Kdaj poiskati pomoč

Če opazite zamude v govoru, pomanjkanje socialne interakcije, ponavljajoča se vedenja ali izgubo pridobljenih veščin, se posvetujte s pediatrom ali strokovnjakom za razvoj otrok. Pediater lahko opravi osnovno oceno in vas napoti na nadaljnje specialistične preiskave ali podporne storitve.

Podpora družinam

Pervazivne razvojne motnje vplivajo na celotno družino. Pomembno je iskati podporo prek strokovnih služb, skupin za starše in izobraževanj o načinih komunikacije in obvladovanja vedenjskih izzivov. Družine, ki razumejo diagnostične možnosti in terapije, lažje načrtujejo dolgoročno podporo otroku.

Če želite več informacij o posameznih motnjah ali možnih oblikah pomoči, se posvetujte z vašim zdravstvenim osebjem ali iskanjem zanesljivih virov na spletnih straneh strokovnih organizacij.

Išči po črki