Polifem (grško Polyphemos) je kiklop v grški mitologiji. Je sin boga Pozejdona in Thoose. Polifem je upodobljen kot bitje izjemne telesne moči, a omejene razumnosti; v mitih pogosto krši temeljno pravilo gostoljubnosti (xenia). Živel je v jami na otoku in je čuval ovce. Na istem otoku so po Homerju pogosto prebivali tudi drugi kiklopi.

Zgodba v Homerjevi Odiseji

Polifemos se najbolj znano pojavi v epski pripovedi iz Odiseje. Ko se Odisej po trojanski vojni poskuša vrniti na Itako, z nekaj svojimi možmi pristane na otoku, kjer živi Polifem. Vstopijo v njegovo jamo; Polifem se vrne, jih zapre in pred vhod postavi velik balvan, nato pa iz jame poje nekaj Odisejevih ljudi.

Odisej se domisli iznajdljivega načrta. Polifemu poda vino, da ga omami, in mu preden zaspi pove, da mu je ime »Nihče« (grško Οὖτις, Outis). Ko Polifem zaspi, Odisej in njegovi možje izognejo ognju, vzamejo deblo, ga zaostrijo in ga zabodejo v Polifemovo edino oko, s čimer ga oslepijo. V agoniji Polifem kliče na pomoč druge kiklope; ko ti vprašajo, kdo ga je napadel, odgovori, da ga je ranil »Nihče« — zato ga drugi kiklopi ne morejo pomagati in odidejo.

Naslednje jutro Polifem izpusti svoje ovce, vendar jih ob dotiku pregledno otipa, da bi izločil skrite moške. Odisej in njegovi možje se medtem pritrdijo na spodnje strani ovac in tako uspejo pobegniti. Ko pa se Odisej med plovbo norčuje iz Polifema in mu razkrije svoje pravo ime, Polifem v jezi vrže proti ladji velike kamne in nato prosi svojega očeta Pozejdona za maščevanje — naj Odisej izgubi vse tovariše in naj se domov vrne šele po dolgih letih. Po Odiseji se Pozejdonova jeza uresniči in Odisejeve povratne poti se zapletejo.

Izvor imena, različne upodobitve in poznejše tradicije

Grško ime Πολύφημος (Polyphemos) pomeni približno »mnogoglasen« ali »o njem veliko govorijo«, kar nakazuje na njegovo slavno, a zaničevano naravo. V antičnih virih so kiklopi prikazani različno: v Hesiodovih pesmih nastopajo kot mojstri in kovači (na primer brate Brontes, Steropes, Arges), medtem ko so Homerjevi kiklopski pastirji bolj primitivni in samotarski; Polifem spada v slednjo tradicijo.

Polifem se pojavlja tudi izven Homerja v različnih literarnih delih in poznejši umetnosti. V helenistični poeziji (npr. Theokrit) in v Metamorfozah Ovidija nastane drugačna tradicija, v kateri je Polifem zaljubljen v morskega nimfo Galatejo; ta ljubezenska pripeta zgodba se konča tragično za Galatejinega ljubimca Acisa, ki ga Polifem ubije.

Simbolika in pomen

  • Kontrast razuma in surove moči: Odisejeva prebrisanost premaga Polifemovo fizično premoč, kar poudarja vrednost pameti nad nasiljem.
  • Kršitev gostoljubnosti: Polifemova čezmerna surovost nasprotuje grškemu pojmu xenie, kar upravičuje Odisejevo odzivnost kot obrambo in izpodbija moralne meje med pravico in maščevanjem.
  • Teme slepote in nevednosti: Polifemova fizična slepota ima tudi simbolni pomen — njegovo nezmožnost zaznati »drugost« in upoštevati pravila družbe.
  • Maščevanje bogov: Vloga Pozejdona kot očeta, ki kaznuje Odiseja, poudarja vlogo božanske pravičnosti in usode v grških epih.

Vpliv v umetnosti in kulturi

Zgodba o Polifemu je od antike vplivala na slikarstvo, kiparstvo, pesništvo in gledališče. Pripoved o slepnem kiklopu in Odisejevem izvirnem namenu je bila pogosta tema na vazah, mozaikih in poznejših renesančnih in baročnih delih. Njegova figura ostaja v kulturi simbol bojev med divjim in civiliziranim, med pohlepnim in preudarnim.

Polifem torej ni le eden izmed mitoloških pošasti, ampak tudi pripovedni motiv z različnimi plasti pomena — od zgodbe o preživetju do filozofskih razmislekov o pameti, etiki in božanski intervenciji.