Riquet à la houppe (Rickey s čopičem) — Perraultova pravljica (1697)
Rickey s čopičem ali Riquet s čopičem (francosko: Riquet à la houppe) je pravljica Charlesa Perraulta. Prvič jo je leta 1697 v Parizu objavil Claude Barbin v zbirki Histoires ou contes du temps passé, zbirki osmih Perraultovih pravljic. Zgodba pripoveduje o grdem, a izjemno pametnem princu škratu Riquetu in o zelo lepi, a inteligenčno nepodkovani princesi. Riquet se vanjo zaljubi in ji obljubi, da ji bo ob poroki podaril razumnost; princesa se mu zato poroči, on pa v odgovor z darom naredi njo razumnejšo, ona pa ga pozneje naredi tudi lepšega.
Povzetek
Pravljica se začne z opisom dveh nasprotij: Riquet je grd in manj privlačen, a briljanten in duhovit; princesa pa izžareva fizično lepoto, vendar ji primanjkuje razuma. Riquet ji nameni svoj dar – dar razuma – kot pogoj za poroko. Ko sprejme njegovo ponudbo, se princesa nenadoma preobrazi: začne uporabljati pridobljeno modrost, sprejema odločitve in se izkaže kot vredna soproga. V zameno pa princesa uporabi svoj vpliv ali nek način vračila in Riquetu povrne lepoto, tako da zakon skleneta v medsebojnem dopolnjevanju zunanje lepote in notranje modrosti.
Teme in interpretacije
- Dvojnost lepote in pameti: pravljica naslavlja razmerje med zunanjostjo in notranjimi vrlinami ter poudarja, da je idealna partnerka tista, ki združuje obe.
- Pogodba in darovi v zakonu: poroka je predstavljena kot izmenjava darov (razuma in lepote), kar odraža klasične pravljične motive preobrazbe skozi ljubezen ali magično gesto.
- Didaktičen ton: Perrault pogosto konča svoje zgodbe z jasno moralno lekcijo; tukaj je sporočilo usmerjeno k vrednotenju razuma in premišljenosti poleg zunanje privlačnosti.
Viri, sorodne zgodbe in vplivi
Pravljica ne izhaja iz ljudske tradicije, temveč je literarna pravljica (conte merveilleux) — Perrault je sam ustvarjal zgodbe z izmišljenimi prvinami in moralnimi poudarki. V zgodbi se pojavljajo elementi, ki spominjajo na motiv Kupida in Psihe ter na motive iz Lepotice in Zveri. Med sorodnimi besedili so različica zgodbe Catherine Bernard iz romana Inès du Cordoue (1695) in "Ricdin-Ricdon" Marie-Jeanne Lhéritier. Podoben motiv preobrazbe in izmenjave darov najdemo tudi v zgodbi "Lo Cattenaccio" (Ključavnica) Giambattiste Basileja iz knjige Pentamerone.
Zgodovinski pomen in sprejem
»Riquet à la houppe« je del Perraultovega prispevka k uveljavljanju literarne pravljice v poznem 17. stoletju. Njegove pravljice so imele velik vpliv na evropsko literarno tradicijo in so pogosto služile kot vzor kasnejšim priredbam in prevodom. Zaradi jasnega didaktičnega sporočila in simpatične, lahko razumljive fabule je tudi ta pravljica dolgo ostala priljubljena pri bralcih in v poučevanju literature.
Prireditve, prevodi in recepcija
Zgodba je bila prevedena in prirejena v številne jezike in oblike (gledališče, otroške zbirke, prirejene različice za pouk). Interpretacije se razlikujejo — nekateri bralci izpostavljajo kritiko družbenih pričakovanj (lepota kot valuta), drugi vidijo zgodbo kot poudarjanje pomena vzajemnosti in kompromisa v zakonskem razmerju. V literarnih študijah se pravljica pogosto analizira v kontekstu Perraultovega projekta utemeljevanja modernih, urbane oblike pravljice, ločene od ustne ljudske tradicije.
Ker je pravljica tipičen primer literarnega »conte« iz klasičnega obdobja, ostaja zanimiva za preučevanje motivov preobrazbe, vloge darov v odnosih in Perraultovega etičnega nauka, ki ga je želel posredovati bralcem svoje dobe in tudi naslednjim generacijam.
Ilustracija Gustava Doréja, ok. 1862
Zgodba
Vila podari grdemu princu po imenu Rickey dar, da podari pamet tistemu, ki ga ima najraje. Pride v kraljestvo z dvema princesama. Starejša je lepa, a neinteligentna. Mlajša je inteligentna, a grda. Starejša princesa je žalostna, ker je njena grda, a pametna sestra deležna več pozornosti kot ona. Nekega dne, ko se starejša princesa sprehaja po gozdu, da bi si olajšala žalost, se ji približa Rickey, ki se je zaljubil vanjo. Rickey ga vpraša, kako je lahko tako lepa oseba tako žalostna. Ona mu odgovori, da je žalostna, ker je lepa, a neumna. Rickey ji v zameno za obljubo poroke podari inteligenco. Leto pozneje se Rickey vrne in se z njo poroči. Ona ga zavrne, ker ji ne more dati obljube, ki jo je dala, preden je pridobila modrost. Nato mu princesa pove, da jo je ista vila, ki je pomagala njemu, ob rojstvu obdarila z močjo, da svojega ljubimca spremeni v lepega moškega. Princesa pomisli na vse Rickeyjeve dobre lastnosti in ta se takoj spremeni. Kralj svojo hčerko poroči z Rickeyjem, ki se že pripravlja na poroko.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je avtor pravljice "Rickey s čopičem"?
O: Avtor pravljice "Rickey s čopom" je Charles Perrault.
V: Kdaj je bila knjiga "Rickey with the Tuft" prvič objavljena?
O: Zgodbo "Rickey with the Tuft" je leta 1697 v Parizu prvič objavil Claude Barbin v zbirki Histoires ou contes du temps passé, zbirki osmih Perraultovih pravljic.
V: O čem je zgodba?
O: Zgodba govori o grdem, a inteligentnem škratjem princu, ki v zameno za poroko obdaruje lepo, a neumno princeso. Ta naredi Rickeyja lepega.
V: Ali je "Rickey s čopičem" literarna ali ljudska pravljica?
O: "Rickey s čopom" je literarna pravljica.
V: Ali obstajajo še kakšne druge podobne pravljice, kot je "Rickey with the Tuft"?
O: Da, med podobnimi pravljicami sta različica zgodbe Catherine Bernard iz romana Inès du Cordoue iz leta 1695 in "Ricdin-Ricdon" Marie-Jeanne Lhéritier. Druga podobna zgodba je "Lo Cattenaccio" (Ključavnica) Giambattiste Basileja iz knjige Pentamerone.
V: Katere elemente najdemo v zgodbi "Rickey with the Tuft"?
O: V zgodbi "Rickey with the Tuft" najdemo elemente, kot so Kupid in Psiha ter Lepotica in zver.
V: Kdo je v zgodbi naredil Rickeyja lepega?
O: Lepa, a neumna princesa je v zgodbi Rickeyja naredila lepega.
