Sekihan — japonski rdeči riž: zgodovina, priprava in regionalne različice

Sekihan (japonsko 赤飯) dobesedno pomeni "rdeči riž" in je tradicionalna japonska jed, povezana s praznovanji in pomembnimi dogodki v življenju. Osnovo sestavljata lepljiv oziroma "moti" riž (japonsko mochigome) in rdeči fižol azuki, ki rižu da značilno rožnato-do-rdečo barvo. Sekihan se običajno postreže v majhnih skledicah ali kot del bento obrokov ter ga pogosto posujejo s praženimi črnimi sezamovimi semeni in soljo (goma-shio).

Zgodovina in pomen

Sekihan ima korenine v vzhodnoazijskih riževih tradicijah; riž kot kultura je prišel na Japonsko predvsem v obdobju Yayoi, vendar so se običaji s časom spreminjali in prilagajali lokalnim navadam. Rdeča barva, ki jo dajejo azuki fižolčki, ima v japonski kulturi simbolni pomen — pogosto velja za barvo, ki prinaša srečo in ščiti pred zlimi duhovi — zato se sekihan tradicionalno pripravlja ob rojstvu otroka, ob porokah, ob praznovanju rojstnih dni, ob prazniku Shichi-Go-San in drugih slavnostnih priložnostih.

Sestavine in osnovna priprava

Glavne sestavine so:

• moti riž (lepljiv riž, mochigome)
• azuki (rdeči fižol)
• sol in po želji pražena črna sezamova semena

Osnovni način priprave: azuki fižol najprej skuhamo ločeno toliko, da spusti barvo in postane nekoliko mehak; nekaj tekočine iz kuhanja fižola se prihrani, ker se z njo obarva riž. Lepljiv riž se večkrat splakne, nato namoči in skuha ali skuha v parniku skupaj z delom tekočine iz kuhanih azuki. Rezultat je rahlo rdečkasto obarvan, nežno lepljiv riž z razpršenimi koščki azuki fižola. Preden postrežemo, se pogosto potrese s sesame-soljo (goma-shio) ali po želji z drugimi prilogami.

Regionalne različice in lokalne posebnosti

V Japonski obstaja veliko lokalnih različic sekihana, saj različne prefekture dodajajo svoje značilne sestavine ali okuse. Nekaj primerov (navedeni po prefekturah):

• v prefekturi Chiba včasih dodajo arašide, da je jed nekoliko bolj sladka in hrustljava;
• v prefekturi Yamanashi in prefekturi Hirošima se v nekaterih lokalnih različicah pojavlja tudi nattō kot dopolnilo;
• v prefekturi Nagano pa poznajo različice z dodatkom sladkega fižola ali lokalno prilagojenimi pripravami.

Poleg teh primerov obstajajo še številne druge lokalne navade — nekje sekihan pripravljajo bolj sladek, drugje bolj slan, v nekaterih krajih ga oblikujejo v piškote ali moči za posebne slovesnosti.

Sodobne oblike in razširjenost

Sodobno se sekihan pojavlja tako v tradicionalnih kot v modernih oblikah: v restavracijah ob praznikih, v domačih slavnostnih menijih, v bento škatlah in kot pripravljene mešanice v trgovinah. Zaradi priljubljenosti in želje po ohranjanju običajev je bila leta 2012 na Japonskem ustanovljena organizacija za spodbujanje sekihana. Ta je 23. november vsako leto razglasila za dan sekihan, da bi povečala zavedanje o kulturnem pomenu in raznovrstnosti te jedi.

Kako ga postreči in shranjevanje

Sekihan je najbolj okusen sveže pripravljen; običajno ga postrežejo topel ali sobne temperature, prelit s ščepcem goma-shio ali v kombinaciji z drugimi tradicionalnimi prilogami (kisle kumarice, zelenjavne priloge). Če ga shranjujete, naj bo v hladilniku do enega dneva; pred ponovnim postrežbo ga je priporočljivo nežno pogreti ali na kratko na pari, da povrne teksturo lepljivega riža.

Sekihan ostaja močan simbol japonske praznične kuhinje: preprost v sestavi, a bogat v pomenu — povezuje kulinarično tradicijo, regionalne okuse in obrednost ob pomembnih življenjskih dogodkih.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj pomeni Sekihan?

V: Kdaj so na Japonsko s Kitajske prinesli rdeči riž?

V: Kako se pripravlja Sekihan v sodobnem času?

V: V kakšni posodi se običajno postreže Sekihan?

V: Katere so lokalne posebne sestavine, ki se pogosto dodajajo Sekihanu, da je ta slajši?

V: Kdaj je bila na Japonskem ustanovljena organizacija za promocijo sekihana?

V: Kdaj se vsako leto praznuje dan sekihan?

Išči po črki