Orgle s sodom (valjčne orgle): definicija, delovanje in zgodovina
Odkrijte orgle s sodom: definicija, delovanje, zgodovina, tipi od ročnih do cerkvenih ter zanimivosti, vključno z Mozartovimi skladbami in tehničnimi posebnostmi.
Orgle s sodom (valjčne orgle) igrajo glasbo z vrtenjem valja ali soda, na katerem so nameščeni zatiči oziroma zatičasti vzorci, ki sprožijo note. Zelo so podobne preprosti glasbeni skrinjici, pri kateri zatiči vlečejo kovinsko harfo; pri valjčnih orglah pa zatiči na valju preko vzvodov dvignejo ali premaknejo "tipke" oziroma lopute, ki odpirajo ventile, in tako iz mehov spuščajo zrak v piščali (cevi) in ustvarjajo zvok.
Osnovni delovni princip
Glavni del orgel s sodom je valj (sod, cilindrični boben) z zatiči ali zarezami, ki so natančno razporejeni po površini. Ko valj počasi zavrtimo (ročna ročka ali uro-gonjen mehanizem), zatiči sprožijo mehaniko, ki odpre posamezne ventilčke in tako dovoli zrak v določene piščali. Valj lahko vsebuje eno samo melodijo ali pa več melodij, pri čemer se melodija zamenja z dvigovanjem zatičev in premikom valja ali z vstavljanjem drugega valja.
Vrste in konstrukcijske različice
- Ročne ročice (prenosne orgle): majhne, navadno enovrstne orgle, ki jih pogosto uporabljajo ulični glasbeniki ali kot spremljava za plesne melodije. Lahko igrajo od nekaj do več deset melodij (zamenljivi valji).
- Stacionarne in cerkvene orgle: večji, bolj kompleksni stroji vgrajeni v hiše, hišne ure ali cerkve; lahko imajo več valjev, več registrih in več piščalnih rastov, uporabljeni so za resnejšo sakralno glasbo ali spremljavo petja.
- Sistemi z izmenljivimi valji ali z vrtljivimi menjalniki: omogočajo samodejno menjavo melodij in širši repertoar brez organista; nekatere so bile povezane s časovnimi mehanizmi (ure), druge z motorčkom.
- Pregibne ali "book" orgle: namesto cilindrov uporabljajo prepognjene kartonaste liste s preluknjanimi vzorci (knjigasta glasba), kar je prišlo v uporabo kasneje in olajša menjavo skladb.
Zvočni in glasbeni vidiki
Valjčne orgle so pogosto igrale plesne melodije, ljudske pesmi, balade, pop- oziroma verižne skladbe in tudi sakralno glasbo. Repertoar je bil odvisen od velikosti in namena orgel: ulične orgle so večinoma predvajale priljubljene, hitro prepoznavne melodije; cerkvene izvedbe pa so lahko vključevale obredne skladbe. Nekatere mehanične orgle so bile sestavljene tako, da so posnemale orkestracijo (orchestrioni) in imele več vrst piščali za različne tone in barve.
Razlika do hurdy gurdy
Valjčne orgle se včasih napačno poimenujejo hurdy gurdy, vendar gre tu za povsem drugo instrumentno družino: hurdy gurdy je strunsko glasbilo, pri katerem melodična linija nastaja z vrtenjem vrtnega kolesa, ki drgne strune. Valjčne orgle so predvsem pihala, katerih zvok nastaja s pomočjo zraka iz mehov.
Zgodovina in razvoj
Mehanske orgle imajo dolgo zgodovino; prvo obliko avtomatskih pihalnih instrumentov najdemo že v srednjeveških mehanizmih in cerkvenih urah. V 17. in 18. stoletju so se pojavile domače orgle z vijakom ali valjem, v 19. stoletju pa so z razvojem industrije in mehanike vzniknile obsežnejše ulične in mizarske orgle ter velikani za sejme in parke. V 19. in začetku 20. stoletja so bili znani graditelji in proizvajalci (zlasti v Franciji, Belgiji in Nemčiji) specializirani za izdelavo velikih sejmiščnih orgel in orchestrionov.
Umetniki, graditelji in znane uporabe
V obdobju mehaničnega razcveta so posamezni mojstri razvili značilne stile in patente za pnevmatske sisteme, menjalnike, registracijo in avtomatske mehanizme. Orgle so bile tudi vgrajene v uro ali kot samostojni mehanizmi v bogatih hišah; nekateri viri navajajo, da so nekatere od redkih orgelskih skladb, ki jih je napisal Mozart, bile namenjene mehaničnim orglicam v urah.
Ohranjanje, restavracija in sodobna raba
Danes so valjčne orgle predmet zanimanja zbirateljev, restavratorjev in muzejev. Ohranjeni instrumenti pogosto potrebujejo poseben konzervatorski pristop (restavriranje valjev, zamenjava poškodb mehov, natančna ponastavitev zatičev). V sodobnem času se orgle s sodom uporabljajo tudi na festivalih, v zgodovinskih uprizoritvah in kot del etnoloških zbirk; obstaja tudi nova proizvodnja in rekonstrukcije po starih vzorcih.
Zaključek
Orgle s sodom ali valjčne orgle so pomemben del glasbene in tehnološke zgodovine, saj povezujejo mehanično iznajdljivost s širokim družbenim in kulturnim vplivom — od ulične zabave do cerkvenega spremljanja in hišne zabave. Njihova preprostost in hkrati iznajdljivost omogočata, da še danes navdušujejo raziskovalce, restavratorje in poslušalce.
Notranjost majhnih orgel v sodu
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so sodne orgle?
O: Sodove orgle so glasbilo, ki uporablja sod s čepi za izbiranje not in odpiranje ventilov, da zrak igra na cevi.
V: Kako delujejo orgle?
O: Čepi na sodu dvigujejo "tipke", ki odpirajo ventile in puščajo zrak iz mehov, da igra na cevi in ustvarja glasbo.
V: Kakšna je razlika med orglami in glasbili?
O: Orgle v sodu so podobne glasbeni skrinjici, vendar se pri njih z zatiči dviguje kovinska harfa in odpirajo ventili za igranje na cevi, pri glasbeni skrinjici pa se z zatiči udarja po kovinskih zobnikih.
V: Kaj je hurdy gurdy in kako je povezan z orglami v sodu?
O: Hurdy gurdy je strunsko glasbilo, ki ga včasih napačno imenujemo orgle. Čeprav oba inštrumenta ustvarjata glasbo, se po zasnovi in delovanju zelo razlikujeta.
V: Kakšne so različne velikosti orgel v sodih?
O: Organi v sodih so različnih velikosti, od ročnih orgel do velikih, ki se prevažajo na vozovih ali prikolicah.
V: Kako spremenite melodijo na orglah v sodih?
O: Vsak sod na orglah s sodom ima običajno več melodij, melodijo pa lahko spremenite tako, da dvignete zatič in premaknete sod na naslednje mesto.
V: Kakšne so bile nekatere uporabe orgel v sodih?
O: Sodaste orgle so se uporabljale kot prenosni instrumenti, ki so lahko igrali šest do osem melodij, in kot stacionarni instrumenti, vgrajeni v velike hiše ali cerkve, kjer so lahko spremljali petje ali igrali daljšo, resnejšo glasbo. Nekatere orgle v sodih so imele vrtljive menjalnike sodov in za igranje niso potrebovale organista.
Iskati