Solomonova dinastija v Etiopiji: zgodovina in vladarji (1270–1975)

Dinastija Salomonidov je bila rod cesarjev, ki so v Etiopiji vladali od 1270 do 1975. Čeprav so v različnih obdobjih na prestolu sedeli tudi vladarji, ki niso pripadali tej rodbini, so Salomonidi večino časa predstavljali prevladujočo dinastijo v etiopski zgodovini.

Ob vstopu na prestol etiopski vladarji pogosto niso uporabljali rojstnega imena, temveč so si izbrali posebej za svojo vladavino značilno ime. Prvi cesar Salomonidov, Yekuno Amlak, je na primer po vstopu na prestol uporabljal ime Tasfa Iyassus.

Dinastija se je začela leta 1270, ko je Yekuno Amlak strmoglavil zadnjega kralja dinastije Zagwe in prevzel oblast. Po evropskih zgodovinarjih je Yekuno Amlak tisti, ki je ustanovil novo dinastično linijo, medtem ko etiopska tradicija in številne domače kronike pripisujejo izvor Salomonidov mnogo starejši genealoški liniji — kot potomce izraelskega kralja Salomona in kraljice iz Sabe, iz katere naj bi izviral Menelik I. Ta mitska veza s Salomonom je bila pomemben vir politične in verske legitimnosti za več sto let.

Vloga cerkve in simbolika oblasti

Etiopska pravoslavna cerkev (EOTC) je bila tesno povezana z državno oblastjo; kroni in cerkveni obredi so utrjevali trditev o svetu izvoru vladarske družine in njeni božji pravici do vladanja. Solomonsko poreklo ter povezava z menihejskim in arhaičnim verskim simbolizmom, vključno z legendami o Pragovoru zaveze, sta prispevala k trdnosti tega mita.

Glavna obdobja in izstopajoči vladarji

• Yekuno Amlak (1270–ok. 1285) — obnovitelj Salomonske hiše po izgonu Zagwejev; utemeljil kontinuiteto, ki je postala temelj legitimnosti.
• Amda Seyon I (1314–1344) — eden najmočnejših srednjeveških etiopskih vladarjev; utrdil državno moč, razširil ozemlje in okrepil centralno oblast.
• Zara Yaqob (1434–1468) — znan po cerkvenih reformah, notranji konsolidaciji in kulturni prenovi; obdobje relativne stabilnosti in krepitev državnih institucij.
• Lebna Dengel / Dawit II (začetek 16. stoletja) — vladal v času vdora muslimanskega vojskovodje Ahmad Gragna (Ahmad ibn Ibrahim al-Ghazi), kar je povzročilo hudo preizkušnjo za državo.
• Fasilides (1632–1667) — obnovitelj po obdobju verskih konfliktov s portugalskimi jezuitskimi vplivi; ustanovil prestolnico Gondar in s tem trajno arhitekturno tradicijo (gondarski gradovi).
• Obdobje Zemene Mesafint (»dobа knezov«; 18.–sredina 19. stoletja) — čas razdrobljenosti oblasti, ko so lokalni vojvode dejansko obvladovali različne dele države, cesarski prestol pa je imel pogosto simbolno vlogo.
• Tewodros II (1855–1868) — rodil se kot Kassa; poskušal je ponovno združiti deželo in modernizirati vojsko in upravo; po britanski intervenciji je umrl leta 1868 (samomor v bitki pri Magdalu).
• Yohannes IV (1872–1889) — vodil boj proti Mahdijskim silam in se spopadal z italijanskimi grožnjami; umrl v boju pri Metemu.
• Menelik II (1889–1913) — razširil meje Etiopije na današnje okvirje, moderniziral državo in dosegel znamenito zmago nad Italijo pri Adwa leta 1896, kar je utrdilo etiopsko neodvisnost v času afriških kolonizacij.
• Lij Iyasu (1913–1916) — nikoli uradno kronan; njegovo vladanje je bilo prekinjeno z revolucijo in njegovo odstavitvijo zaradi političnih in verskih sporov.
• Zewditu (1916–1930) — cesarica, vladala kot članica Salomonidov v turbulentnem obdobju, ko je moč države postopoma prehajala v roke Haiľa Selassiejevih reform.
• Haile Selassie I (1930–1974) — eden najbolj znanih etiopskih cesarjev v modernem času; prizadeval si je za modernizacijo države, diplomacijo in vlogo Etiopije v mednarodnih organizacijah. Leta 1936 je bil izgnan ob italijanski okupaciji (1936–1941), po drugi svetovni vojni se je vrnil in nadaljeval reforme, vse do odstopa oziroma aretacije v revoluciji 1974.

Italijanska okupacija, konec monarhije in zapuščina

Italijanska okupacija (1936–1941) in kasnejše dogodke iz 20. stoletja (ekonomske težave, politične napetosti, lakota, vojaško nezadovoljstvo) so pripeljali do rastočega nezadovoljstva z monarhijo. Leta 1974 je vojaška uprava Derg strmoglavila Habesko monarhijo, Haile Selassie je bil aretiran, državno oblast pa je prevzela vojaška vlada, ki je formalno ukinila cesarstvo leta 1975.

Zaključek in pomen

Salomonska dinastija je igrala osrednjo vlogo v oblikovanju etiopske državnosti, verske identitete in kulturne dediščine. Njena legenda o potomstvu kralja Salomona in kraljice Sabe je bila politično in simbolno orodje, s katerim so etiopski vladarji utrjevali svojo legitimnost skozi več stoletij. Čeprav je formalna monarhija ukinjena, so kulturni, verski in arhitekturni zapuščini Salomonidov — od cerkvenih rokopisov do gondarskih gradov in ritualov — še vedno pomemben del etiopske identitete.

Etiopski voditelji od leta 1270 do leta 1975 (večinoma Salomonidi):

• Yekuno Amlak (začetek dinastije, 1270)
• Amda Seyon I (1314–1344)
• Zara Yaqob (1434–1468)
• Lebna Dengel / Dawit II (začetek 16. st.)
• Fasilides (1632–1667)
• Obdobje Zemene Mesafint (18.–sred. 19. st.)
• Tewodros II (1855–1868)
• Yohannes IV (1872–1889)
• Menelik II (1889–1913)
• Lij Iyasu (1913–1916, nekronan)
• Zewditu (1916–1930)
• Haile Selassie I (1930–1974)

Za poglobljeno študijo posameznih vladarjev in obdobij priporočam ogled specializiranih zgodovinskih virov, kronik in arheoloških raziskav, ki nudijo natančnejši vpogled v posamezne faze Salomonske vladavine in lokalne variacije oblasti v različnih delih Etiopije.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila dinastija Salomonidov?

V: Ali so poleg Solomonidov vladali še drugi cesarji?

V: Ali so cesarji uporabljali svoje pravo ime, ko so postali etiopski cesarji?

V: Kdo je bil prvi cesar Salomonidov?

V: Kakšno ime je uporabljal Yekuno Amlak, ko je postal vladar?

V: Kdo je bil po mnenju evropskih zgodovinarjev prvi vladar dinastije?

V: Kdo je bil po večini etiopskih knjig prvi vladar dinastije?

Išči po črki