Dinastija Zhou: zgodovina, nebeški mandat in filozofija (1046–256 pr. n. št.)

Odkrijte zgodovino dinastije Zhou (1046–256 pr. n. št.), nebeški mandat, osvajanja in nastanek konfucianizma, daoizma ter drugih ključnih kitajskih filozofij.

Dinastija Zhou je premagala dinastijo Shang s pooblastilom nebes in rekla, da so nesmrtni okoli leta 1046 pred našim štetjem, ter prišla na oblast. Glavno mesto so spremenili iz Henana v kraj blizu današnjega mesta Xi'an ob Rumeni reki. Tudi dinastija Zhou je prinesla novo teorijo. Ta teorija je ljudem govorila, da imajo kralji ukaz bogov, da vladajo državi (mandatnebes). Skoraj vse dinastije kitajskih vladarjev so še naprej ponavljale to teorijo. Kralji te dinastije so osvojili številna nova območja. Prvič v zgodovini Kitajske se je tudi veliko število ljudi preselilo z enega območja na drugo, da bi se tam naselili.

V času dinastije Zhou so se razvili začetki zrele kitajske filozofije. Največja kitajska filozofa sta bila Kong Fuzi (latinsko Konfucij), ustanovitelj konfucianizma, in Laozi, ustanovitelj daoizma. Drugi filozofi, teoretiki in miselne šole tega obdobja so bili Mozi (latinsko Micius), ustanovitelj mohizma, Mengzi (latinsko Mencius), slavni konfucijanec, ki je nadgradil zapuščino Konga Fuzzija, Shang Yang in Han Feizi, odgovorna za razvoj starodavnega kitajskega legalizma (osrednja filozofija dinastije Qin), ter Xunzi.

Zgodovina in delitev obdobij

Dinastija Zhou je trajala približno od 1046 do 256 pr. n. št. Zgodovino Zhou običajno delimo na dve veliki fazi: Zahodni Zhou (približno 1046–771 pr. n. št.), ko je bil središčni dvor v bližini današnjega Xi'an (Fenghao), in Vzhodni Zhou (približno 770–256 pr. n. št.), po selitvi prestolnice na vzhod v območje Luoyang. Vzhodni Zhou se nato deli na obdobje »Spomladi in jeseni« (Spring and Autumn) ter obdobje »Bojnih držav« (Warring States). V tem zadnjem obdobju so regionalni knezi in vojvode postali vse močnejši, centralna avtoriteta Zhou pa vse šibkejša.

Mandat nebes (tianming)

Ideja, da vladajoči dobijo svojo oblast po volji nebes, znana kot »mandat nebes«, je bila ena od ključnih političnih in moralnih teorij dinastije Zhou. Po tej doktrini lahko vladajoča dinastija izgubi pravičnost in s tem tudi legitimnost v primeru tiranije ali slabega vladanja; takokrat je revolucija pravzaprav upravičena kot ponovno vzpostavljanje harmonije. Koncept je dolgo vplival na kitajsko misel in upravljanje ter oblikoval predstavo o dinastičnem krogu vzpona in padca.

Politična struktura, družba in selitve

Zhou je uvedel fevdalno ureditev, v kateri je kralj podeljeval zemljo in pravice vazalom — sorodnikom in zaveznikom —, ti pa so v zameno zagotavljali vojaško pomoč in lojalnost. Sčasoma so ti lokalni fevdalni gospodje pridobili vedno več avtonomije. V obdobju Vzhodnega Zhou je prišlo do velikega notranjega preurejanja oblasti: številna območja so se depopulirala ali pa se vanje priseljevali ljudje iz drugih regij, kar je vodilo k spremembam v etnični sestavi, kmetijskih praksah in urbanizaciji.

Filozofija in intelektualni razvoj

Vzhodni Zhou je bil zibelka t. i. »sto šol misli« (Hundred Schools of Thought). V teh razburkanih časih političnega boja so filozofi iskali načine, kako urediti družbo in preprečiti kaos. Poleg Kong Fuzija in Laozija so nastale pomembne šole kot so mohizem, legalizem in razviti konfucijanstvo skozi mislece kot je Mengzi. Filozofija ni bila le teoretična; mnoge ideje so neposredno vplivale na administracijo, izobraževanje, vojaško disciplino in pravne kodekse kasnejših držav.

Umetnost, tehnologija in gospodarstvo

Dinastija Zhou je nadaljevala in razvijala obrtniške tradicije Shang, zlasti proizvodnjo ritualnih bronastih posod, ki so bile simboli oblasti in vezi z predniki. V tem obdobju se je izboljšala kmetijska proizvodnja z uvajanjem novih orodij in tehnik, pojavila se je širša uporaba železa proti koncu obdobja, kar je povečalo produktivnost. Razvijale so se tudi ceste, kanalizacija in vojaška tehnologija; raste tudi pomen trgovine in menjave med regijami.

Konec dinastije in njen vpliv

Do konca Vzhodnega Zhou so se kralji Zhou skrčili na ritualne in simbolične figure, medtem ko so dejansko moč zasedli regionalni vojvodje. Leta 256 pr. n. št. je zadnji kralj Zhou formalno izgubil oblast, vendar je proces združevanja Kitajske v eno državo dokončala dinastija Qin pod vodstvom Qin Shihuangdija šele leta 221 pr. n. št. Kljub političnemu padcu pa so kulturne, pravne in filozofske inovacije Zhou globoko zaznamovale kitajsko civilizacijo in oblikovale temelje za kasnejše dinastije.

Dinastija Zhou tako predstavlja prelomnico: od zgodnje fevdalne države proti vedno bolj centraliziranim imperijem, ob vitalnem razvoju miselnosti, uprave in materialne kulture, ki je zaznamovala daljnosežno zgodovino Kitajske.

Vprašanja in odgovori

V: Kdaj je dinastija Zhou nadomestila dinastijo Shang?

V: Kaj so počeli kralji dinastije Zhou?

V: Kam so vladarji dinastije Čou preselili glavno mesto?

V: Kakšno teorijo je prinesla dinastija Zhou?

V: Kaj pravi teorija o mandatu nebes?

V: Kdo so bili največji kitajski filozofi v času dinastije Zhou?

V: Kateri drugi filozofi in miselne šole so obstajali v času dinastije Zhou?

Išči po črki