Arabsko-izraelska vojna 1948
Arabsko-izraelska vojna leta 1948 (ali prva) je bila druga in zadnja faza palestinske vojne iz let 1947-49. Začela se je po koncu britanskega mandata za Palestino, 14. maja 1948 opolnoči. Izraelska deklaracija o neodvisnosti je bila objavljena že prej tega dne. Vojaška koalicija arabskih držav je 15. maja zjutraj vstopila na ozemlje britanske Palestine.
Prvi smrtni primeri v vojni so se zgodili 30. novembra 1947: Dva avtobusa z Judi sta bila napadena iz zasede. Med Arabci in Judi so bili napetosti in spori vse od Balfourjeve deklaracije iz leta 1917 in ustanovitve britanskega mandata za Palestino leta 1920. Ne Arabcem ne Judom ni bila všeč britanska politika. Nasprotovanje Arabcev je preraslo v arabski upor v Palestini v letih 1936-1939. Odpor Judov se je razvil v judovski upor v Palestini (1944-1947). Leta 1947 so te napetosti privedle do državljanske vojne. Načrt Združenih narodov za razdelitev Palestine je bil sprejet 29. novembra 1947: načrtoval je razdelitev Palestine na arabsko državo, judovsko državo in poseben mednarodni režim za mesti Jeruzalem in Betlehem.
Dan po razglasitvi izraelske neodvisnosti, 15. maja 1948, je državljanska vojna prerasla v spopad med Izraelom in arabskimi državami. Egipt, Transjordanija, Sirija in ekspedicijske sile iz Iraka so vstopile v Palestino. Te sile so prevzele nadzor nad arabskimi območji ter takoj napadle izraelske sile in več judovskih naselij. Deset mesecev so potekali spopadi predvsem na ozemlju britanskega mandata ter na Sinajskem polotoku in v južnem Libanonu, ki jih je prekinilo več obdobij premirja.
Po vojni je država Izrael nadzorovala območje, ki ga je Generalna skupščina ZN z resolucijo 181 priporočila za judovsko državo, in skoraj 60 odstotkov območja arabske države, predlaganega v načrtu razdelitve iz leta 1947. To je vključevalo območja Jaffe, Lydde in Ramle, Galilejo, nekatere dele Negeva, širok pas ob cesti Tel Aviv-Jeruzalem, Zahodni Jeruzalem in nekatera ozemlja na Zahodnem bregu. Transjordanija je prevzela nadzor nad preostalim delom nekdanjega britanskega mandata, ki ga je priključila, egiptovska vojska pa je prevzela nadzor nad območjem Gaze. Na konferenci v Jerihu 1. decembra 1948 je 2 000 palestinskih delegatov pozvalo k združitvi Palestine in Transjordanije kot koraku k popolni arabski enotnosti. Konflikt je povzročil velike demografske spremembe na celotnem Bližnjem vzhodu. Približno 700 000 palestinskih Arabcev je pobegnilo ali bilo pregnanih s svojih domov na območju, ki je postalo Izrael, in so postali palestinski begunci, ki jih imenujejo Al-Nakba ("katastrofa"). V treh letih po vojni se je v Izrael priselilo približno 700 000 Judov, od katerih jih je bilo veliko pregnanih iz svojih prejšnjih domovin na Bližnjem vzhodu.
