Referendum v Quebecu leta 1980

Ozadje

Quebec, ki je od ustanovitve leta 1867 provinca Kanadske konfederacije, je že od nekdaj edina provinca, v kateri je najpogosteje govorjen francoski jezik. Quebec je bil v preteklosti tudi zelo povezan s francosko kulturo in katoliško cerkvijo, ki je veljala za nacionalno cerkev, ko so se francoski kolonisti začeli naseljevati na območju, ki je postalo Quebec. Številni prebivalci Quebeca cenijo svojo francosko identiteto in kulturo. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja je v Quebecu prišlo do tihe revolucije, ko so politiki v procesu, imenovanem sekularizacija, ločili vlogo cerkve od vloge vladnih organizacij. V tem obdobju so se politične skupine v provinci začele opredeljevati kot federalisti (ki so želeli biti del združene Kanade) in suverenisti (ki so želeli, da Quebec postane suverena nacionalna država, ločena od Kanade).

Pomemben suverenist je bil René Lévesque, ki je s podobno mislečimi separatisti pomagal ustanoviti stranko Parti Québécois (PQ). Stranka PQ je predlagala "suverenostno združenje", ki bi pomenilo, da bi bil Quebec suverena nacionalna država, hkrati pa bi s Kanado sodeloval v gospodarskem partnerstvu. PQ je sprva načrtoval, da bo neodvisnost razglasil ob oblikovanju vlade, ne da bi o tem glasoval v Quebecu. Namesto tega se je PQ odločil za referendum, da bi jih mednarodna skupnost bolj verjetno sprejela kot resnično neodvisno državo.

Na volitvah leta 1976 je stranka PQ zmagala in premagala vladajoče liberalce iz Quebeca. Kampanja PQ je vključevala obljubo, da bodo v prvem mandatu izvedli referendum o suverenosti in združevanju. V vladi je PQ oblikoval številne priljubljene reforme za dolgoročna vprašanja v provinci, vključno s frankofonskimi nacionalističnimi zakoni, kot je bil zakon 101, ki je okrepil francoščino kot uradni jezik province.

Prepričanja PQ so bila v nasprotju z zvezno liberalno vlado Pierra Elliota Trudeauja, ki se ni strinjala s suverenostjo Quebeca. Namesto tega je Trudeau Quebecerje pozval, naj si prizadevajo za krepitev moči na zvezni ravni z reformami, ki zagotavljajo dvojezičnost in zaščito pravic posameznikov. Trudeau je veljal za tako velikega nasprotnika suverenosti Quebeca, da Lévesque v času, ko je bil Trudeau predsednik vlade, ni hotel razpisati referenduma.

Na zveznih volitvah 22. maja 1979 so napredni konservativci pod vodstvom Joeja Clarka dobili manjšinsko vlado. Clarkova manjšinska vlada se je trudila, da zvezna vlada ne bi sodelovala pri referendumu, nalogo zastopanja federalističnih glasov pa je prepustila Claudu Ryanu, novemu vodji liberalne stranke v Quebecu.

Lévesque je 21. junija 1979 napovedal, da bo obljubljeni referendum potekal spomladi 1980 in da bo vprašanje na glasovnici objavljeno pred božičem.

Priprava na referendumsko kampanjo

1. novembra 1979 je quebeška vlada objavila svoj ustavni predlog v beli knjigi z naslovom Québec-Kanada: Novi dogovor. Predlog vlade Québeca za novo partnerstvo med enakimi: V tem predlogu je bil podan predlog za predlog novele zakona o suverenosti in pridružitvi.

V Ottawi se je 11. decembra 1979 zgodila dramatična sprememba, ko je Clarkova vlada nepričakovano izgubila glasovanje o zaupnici pri proračunskem zakonu, zaradi česar so bile potrebne zvezne volitve. Tri dni zatem je Trudeau napovedal svojo vrnitev na položaj vodje liberalcev. Javnomnenjske raziskave so pokazale, da je Clark tesno izgubil.

Vprašanje

Besedilo referendumskega vprašanja je bilo predmet razprave med poslanci stranke Parti Québécois. Nekateri so se zavzemali za preprosto besedilo, ki bi se osredotočilo na to, da Quebec postane neodvisen od Kanade. Lévesque se je zavedal, da bi bila za suverenostno pridružitev potrebna pogajanja z vlado Kanade. Lévesque se je odločil, da bo vprašanje napisano tako, da bo vladi Quebeca dalo pristojnost, da se pogaja z vlado Kanade, in da bodo, če bo referendum sprejet, po sklenitvi sporazuma s kanadsko vlado izvedli drugi referendum, na katerem bodo Quebecovci lahko odobrili sporazum ali glasovali proti njemu. Menil je tudi, da bi varnost drugega referenduma prepričala volivce, ki so se odločali za "da".

Razvila se je obsežna razprava o tem, ali ima lahko "vprašanje" po Zakonu o referendumu več kot en stavek: končni kompromis je bila uporaba podpičja.

Vprašanje, objavljeno 20. decembra 1979, se je glasilo:

"Vlada Quebeca je objavila svoj predlog za pogajanja o novem sporazumu s preostalo Kanado, ki bi temeljil na enakosti narodov; ta sporazum bi Quebecu omogočil, da pridobi izključno pravico do sprejemanja svojih zakonov, pobiranja davkov in vzpostavljanja odnosov s tujino - z drugimi besedami, suverenost - in hkrati ohrani gospodarsko povezavo s Kanado, vključno s skupno valuto; vsaka sprememba političnega statusa, ki bo posledica teh pogajanj, bo izvedena le s soglasjem ljudstva na drugem referendumu; ali pod temi pogoji dajete vladi Quebeca pooblastilo za pogajanja o predlaganem sporazumu med Quebecom in Kanado?"

Lévesque je sicer opozoril na njegovo okornost, vendar je dejal, da je pregleden in razumljiv.

Zakonodajna razprava

18. februarja 1980 so zvezni liberalci dobili večino v poslanski zbornici in Trudeau se je vrnil na položaj predsednika vlade. Trudeau je razglasil Jeana Chrétiena za odgovornega za zvezni odziv na referendum.

Televizijo so pred kratkim uvedli v quebeški narodni skupščini in 4. marca 1980 je bila za najboljši čas v živo predvidena zakonodajna razprava o referendumskem vprašanju. Razprava je trajala dva tedna, rezultat pa je bil uspeh PQ in katastrofa za deželne liberalce. Kabinet PQ, ki ga je koordiniral vodja poslanske zbornice Claude Charron, je podrobno predstavil svoje dosjeje in prednosti, ki bi jim jih po njihovem mnenju prinesla suverenost. Liberalci niso pomislili, da bodo televizijski gledalci njihove hitre in posmehljive replike o referendumskem vprašanju v primerjavi z dolgimi in podrobnimi govori članov PQ ocenili kot nepomembne. Zdi se, da liberalci niso bili dovolj pripravljeni, in Ryan, ki se ni zavedal televizijskih kamer, je bil med nastopi liberalcev nekajkrat ujet, ko je zijal.

Ankete, objavljene po razpravah, so pokazale, da sta bili strani "Da" in "Ne" približno izenačeni, večina frankofonskih volivcev pa je bila za stran "Da".

Brunch des Yvettes

Manj koristen za kampanjo "Da" je bil govor nekdanje televizijske voditeljice Lise Payette v odboru v Montrealu, v katerem se je norčevala iz samozadovoljstva stranke "Ne" in si osebo, ki namerava glasovati "Ne", predstavljala kot Yvette - ubogljivo učenko iz učbenikov iz časa pred tiho revolucijo. Payettova je to uporabila tudi kot splošno temo v zakonodajnem telesu. Payette je izjavil, da si Ryan želi Quebec, poln "Yvett", in da je njegova žena Madeline Ryan Yvetta. Lise Bissonnette, priljubljena novinarka, se je na Payettov osebni napad odzvala s sarkastičnim uvodnikom, v katerem je Payettovo televizijsko kariero primerjala z dosežki gospe Ryan v javnem in zasebnem sektorju.

Payette se je med zakonodajno razpravo opravičil, vendar sta pripomba in uvodnik sprožila gibanje. Skupina 1 700 žensk, med katerimi je bila tudi Madeline Ryan, je 30. marca v Château Frontenac v Quebecu organizirala brunch des Yvettes. Gibanje je naraščalo vse do shoda na forumu v Montrealu 7. aprila, ko je 14 000 žensk obsodilo ministrove izjave o ženskah in izrazilo podporo strani "Ne".

Kampanja

15. aprila je Lévesque v narodni skupščini napovedal, da bo referendum potekal 20. maja 1980. Istega dne je Trudeau ob odprtju spodnjega doma parlamenta napovedal, da se kanadska vlada v nobenem primeru ne bo pogajala o pridružitvi suverenosti, saj je menil, da je vprašanje preveč nejasno, pooblastila kanadske vlade pa preveč negotova, da bi to storila. Prav tako je izjavil, da je vprašanje preveč nejasno, da bi Lévesquu in PQ dalo kakršen koli mandat za razglasitev neodvisnosti, zaradi česar bi bil kakršen koli rezultat glasovanja z "da" nemogoč; nasprotno pa je ponudil, da bi glasovanje z "ne" vodilo do ustavnih sprememb. Njegovo stališče sta podprla Clark in vodja nacionalne NDP Ed Broadbent.

Kampanja "Da" je bila v začetnih fazah zelo nezahtevna. Osredotočila se je na pridobivanje širokega soglasja za pridružitev suverenosti s pomočjo specializiranih "skupin", ki bi jim na slovesnostih pod vodstvom Lévesquea in drugih ministrov kabineta podelili posebna potrdila. Regrupacije so veljale za poskus izkazovanja široke podpore gibanju in ustvarjanja pogovorov na lokalni ravni, vendar je poskus njihove ustanovitve v nekaterih izrazito federalističnih poklicih, kot so odvetniki, sprožil hudo nasprotovanje.

Kampanja "Ne", ki jo je vodil Ryan, je potekala kot tradicionalna volilna kampanja, saj je Ryan čez dan vodil kampanjo in imel govore v lokalnih hokejskih dvoranah na podeželju Quebeca.

Sporno je, da se je kanadska vlada sama vključila v referendum kljub določbam deželnega zakona o referendumu, ki je vse kampanje strogo omejeval na imenovane odbore "za" in "proti" z določenim proračunom. Politiki kanadske vlade so se pojavljali v nastopih, ki sta jih usklajevala ministra za pravosodje Jean Chrétien in Marc Lalonde, predvsem pa so ugibali o gospodarski negotovosti, ki bi jo lahko prinesel glas "za". Chrétien je trdil, da bi ugledni član PQ Claude Morin žrtvoval kanadsko nafto in nacionalno ceno plina, da bi se vozil v veleposlaniškem cadillacu. Lalonde je trdil, da so starostne pokojnine neposredno ogrožene z glasovanjem za. Čeprav sprva nerad, je Ryan začel sprejemati in pozdravljati pomoč kanadske vlade ter nadaljeval z govori po Quebecu.

Referendum je sprožil nezaslišano politično mobilizacijo, kampanja pa je v Quebecu pomenila travmatičen dogodek, saj je težka izbira med "da" in "ne" razbila nacionalistični konsenz, ki je obstajal od tihe revolucije.

Trudeau v areni Paul Sauvé

14. maja, šest dni pred glasovanjem, je Trudeau zadnjič nastopil v nabito polni dvorani Paul Sauvé Arena, kjer je PQ leta 1976 slavil zmago. Trudeau je napadel kampanjo "Da", ker ni postavila jasnega vprašanja, in izjavil, da je glasovanje z "Da" slepa ulica, saj da preostale Kanade vprašanje ne zavezuje in da je preveč nejasno, da bi si v primeru zavrnitve pogajanj prizadevali za neodvisnost.

Trudeau je nato izjavil, da bo glas za "ne" razumel kot mandat za obnovitev federalizma in spremembo ustave, pri čemer bo v primeru neizpolnitve te obljube na kocko postavil svoje poslanske sedeže. Trudeau je v imenu svojih poslancev nagovoril Kanadčane zunaj Quebeca in pozval angleško Kanado, da se bodo morale zgoditi spremembe in da referenduma ni mogoče razlagati kot potrditev statusa quo.

Po tem je Trudeau čustveno vzkipel in se skliceval na Lévesquejevo pripombo pred dnevi, da je med kampanjo pokazal svojo "Elliottovo" plat. Trudeau je podrobno opisal zgodbo svojih staršev, ki sta imela veliko prednikov v Quebecu, in pripomnil, da je njegovo polno ime tako quebeško kot kanadsko. Trudeau je nato začel naštevati člane stranke Parti Québécois, ki so imeli irske ali angleške priimke. Občinstvo se je zaradi tega razburilo, Trudeau pa je odšel ob skandiranju "Elliott".

Govor, zaradi katerega se je Morin spraševal, ali si je premislil, je veljal za smrtni udarec tabora "Da", čeprav je Lévesque poskušal dvomiti v Trudeaujeve besede.

Rezultati

Takojšnje posledice

Po visokem porazu je Lévesque vidno ganjen nagovoril svoje privržence, med katerimi je bilo veliko takih, ki so se zaradi rezultata na zaslonu zjokali. Lévesque je svoj koncesijski govor začel z besedami: "Dragi prijatelji, če vas prav razumem, pravite: 'Do naslednjič'." V govoru je vpletenost kanadske vlade v kampanjo označil za "škandalozno nemoralno" in poudaril, da je rezultat treba sprejeti in da je zdaj odgovornost kanadske vlade, da zagotovi spremembe ustave, ki jih je obljubil Trudeau. Lévesque je na koncu prosil občinstvo, naj zanj zapoje pesem "Gens du Pays", saj sam nima več glasu.

Govor Clauda Ryana je bil kasneje zvečer. Potem ko Jeanu Chrétienu ni dovolil uporabiti mikrofona, da bi nagovoril zbrane, je začel zahtevati razpis volitev in našteval vse okraje, ki so glasovali za stran "Ne". Govor je bil na splošno razumljen kot brezčuten in grob, zlasti po čustvenih prizorih, ki jih je množica prenašala med Lévesqueovim govorom. Trudeau je nato državo nagovoril z bolj spravljivim tonom in poudaril potrebo po enotnosti po prizadetih čustvih in napetih prijateljstvih, ki jih je povzročil referendum. Naslednje jutro je Chrétien dobil nalogo, da oblikuje pokrajinsko soglasje.

Odhodki

Najvišji znesek, ki ga dovoljuje zakon o referendumu: 2.122.257 USD (0,50 USD/volivec x 4.244.514 volivcev)

Odbor "Ne":

• Državna subvencija (0,25 USD/volivec): $1,061,128.50
• Znesek, ki so ga prejele politične stranke: 987.754,04 USD
• Prispevki volivcev: 11.572,60 USD
• Skupni sklad: 2.060.455,11 USD
• Skupni odhodki, za katere so bile prevzete obveznosti, in odhodki, ki so bili razrešeni: 2.060.455,00 USD

"Da" Odbor:

• Državna subvencija (0,25 USD/volivec) : $1,061,128.50
• Znesek, ki so ga prejele politične stranke: 683.000,00 USD
• Prispevki volivcev: 305.118,05 USD
• Skupni sklad: 2.049.246,55 USD
• Skupni odhodki, za katere so bile prevzete obveznosti, in odhodki, ki so bili razrešeni: 2.047.834,00 USD

Učinki

Po referendumu je Trudeau izpolnil svojo obljubo in sklical predsednike vlad provinc na prvo ministrsko konferenco. Sestanek je pokazal znake zastoja, Lévesque pa je presenetil opazovalce z združitvijo z disidentskimi premieri, ki so toplo sprejeli njegova decentralistična stališča. Ker se je soočil s pomanjkanjem sodelovanja s strani premierov, je Trudeau nato napovedal, da namerava enostransko patentirati ustavo iz Združenega kraljestva ter doseči, da se listina pravic in formula za spremembo ustave potrdita na nacionalnem referendumu.

V Quebecu so medtem potekale pokrajinske volitve. Kljub kratkotrajnemu slabemu počutju po referendumu je PQ na provincialnih volitvah leta 1981 zlahka premagala Ryanove liberalce, ki so v kampanji poudarjali svoje dosedanje vladanje in nasprotovali Trudeaujevim nameram. PQ ni obljubil, da bo izvedel drugi referendum.

V zvezi s Trudeaujevimi načrti za enostransko patriotizacijo in spremembo ustave se je novoizvoljeni Lévesque, ki se je sprva zavzemal za vključitev veta Quebeca v novo ustavo, skupaj z osmimi drugimi premieri (t. i. Gang of Eight) dogovoril o predlogu, ki Quebecu ne bi omogočal veta, vendar bi omogočal "izstop" iz nekaterih zveznih prizadevanj z nadomestilom.

Zvezna vlada, ki je bila še vedno zainteresirana za enostranski postopek, je za mnenje o tem, ali je do tega pravno upravičena, zaprosila Vrhovno sodišče Kanade. Vrhovno sodišče je razsodilo, da se lahko vse ustavne spremembe, vključno s patricijo ustave, izvedejo enostransko v skladu s črko zakona, vendar je bila na podlagi nezavezujoče konvencije "potrebna znatna stopnja soglasja provinc".

Zaradi odločitve vrhovnega sodišča so se prvi ministri sestali na zadnjem sestanku. Lévesque je opustil skupino osmih in se pridružil Trudeauu, ki je zagovarjal takojšnjo patrifikacijo z obljubo o prihodnjem referendumu o drugih vprašanjih. Ostali premieri, ki niso želeli, da bi jih videli, da nasprotujejo listini pravic, ki je bila vključena v Trudeaujeve predlagane ustavne spremembe, so z Jeanom Chrétienom oblikovali kompromisni predlog, ki je bil sprejemljiv za kanadsko vlado. Kompromis je bil dosežen na sestanku v kuhinji, ki je potekal, ko je Lévesque zvečer odšel. V Quebecu so to noč včasih imenovali "noč dolgih nožev".

Zaradi kompromisa med premieri (razen Lévesquea) in zvezno vlado je vlada z ustavnim zakonom iz leta 1982 brez podpore Lévesquea in quebeške narodne skupščine delno sprejela kanadsko ustavo. Rezultat je bil pretresljiv poraz za PQ, še posebej po porazu quebeške vlade v zadevi Quebec Veto Reference. Narodna skupščina Quebeca je pod Lévesqueom in PQ v primerjavi s položajem iz leta 1976 dejansko izgubila moč.

Zgodovinska razprava bi se osredotočila na to, ali sta bila Trudeaujevo zagovarjanje in dogovor o domoljubju v skladu ali v nasprotju z njegovimi zavezami iz govora v areni Paula Sauvéja. Trudeau je svoja dejanja zagovarjal z izjavo, da je držal obljubo, da bo pripravil novo ustavo, ki bo v celoti veljala v Kanadi, in vgrajeno listino o pravicah. Quebecki nacionalisti trdijo, da je to preveč dobesedno razumevanje njegovih besed in da je Trudeau v kontekstu quebecke publike obljubil, da bo Quebec dobil status v skladu z decentraliziranim pogledom na federalizem, sicer bodo njegovi poslanci odstopili.

Leta 1984 je Brian Mulroney vodil napredne konservativce do zmage na nacionalni ravni, saj se je med kampanjo zavezal, da bo skušal najti način, kako bi se prilagodil nasprotovanju Quebeca ustavi. Lévesque je obljubil, da bo tvegal in poskušal doseči dogovor z Mulroneyjem. To je privedlo do razkola v PQ in Lévesqueovega odstopa iz politike leta 1985. Po porazu PQ s strani liberalcev Roberta Bourassa je Mulroneyjeva vlada začela pogajanja s Quebecom, da bi našla dogovor, ki bi bil sprejemljiv za vse province. Dogovor o Meech Lakeu iz leta 1987 in dogovor iz Charlottetowna iz leta 1992 sta kljub soglasnemu soglasju predsednikov vlad provinc v javnosti dramatično propadla, kar je oživilo gibanje za suverenost.

Leta 1994 se je na oblast vrnila stranka PQ, ki jo je vodil trdi separatist in nekdanji finančni minister Jacques Parizeau. Parizeau je leta 1995 razpisal drugi referendum o suverenosti, ki je vseboval bolj neposredno vprašanje. Ta referendum je bil neuspešen z manj kot 0,6 % razlike.