Bilabialni trilček (⟨ʙ⟩): definicija, primeri in pojav v jezikih
Definicija in artikulacija
Bilabialni trilček je soglasnik, ki nastane z vibracijo obeh ustnic. Pri izgovoru se spodnji in zgornji ustnici kratko in hitro dotikata ter sproščata, kar povzroči serijo zaporednih zaprto‑odprtkov (tril). Za pravilno uresničitev je pogosto potreben močan izdiha in nekoliko bolj napeta ali zaobljena ustna votlina kot pri navadnih bilabialnih soglasnikih.
Zapis v fonetičnih sistemih
Mednarodna fonetična abeceda ta zvok predstavlja kot ⟨ʙ⟩. Simbol X‑SAMPA zanj je B\.
Fonološke lastnosti in tipične uresničitve
Bilabialni trilček je tipično glasen (voiced) in se navadno pojavlja kot samostojen fonemski element le v manjšem številu jezikov. Pogosteje se pojavlja kot del kompleksnejših konsonantskih skupin ali kot alofon.
V mnogih jezikih, ki vsebujejo dvoglasnik, se pojavlja le kot del prenasaliziranega dvoglasniškega stopa s trilčnim sproščanjem, [mbʙ]. Takšna zlogovna struktura se je pogosto zgodovinsko razvila iz prenazaliziranega stopa pred relativno visokim zadnjim samoglasnikom, na primer [mbu]. V teh primerih so ti zvoki običajno še vedno omejeni na okolje naslednjega zaobljenega samoglasnika, kot je [u], in se redko pojavljajo v drugih vokalnih kontekstih.
Brezzračni in afrikatne uresničitve
Obstaja tudi brezglasni alveolarni dvoglasnik ([t̪͡ʙ̥], včasih zapisan kot "tᵖ"), ki se ne uporablja pogosto. Tovrstne brezglasje uresničitve so redke, vendar so dokumentirane v nekaterih jezikih. Tak zvok lahko nastane kot kombinacija alveolarnega zapora in sočasnega bilabialnega trilnega sproščanja, kar fonetično deluje kot dvojna artikulacija ali afrikata.
Pojav v jezikih in primeri
Bilabialni trilček se pojavlja v nekaterih ameriških in južnoameriških jezikih ter v nekaterih čapačurskih (Chapacuran) jezikih. Najdemo ga v piranščini in iz nekaj besed v čapačurskih jezikih Wari' in Oro Win. V teh primerih je njegova razširjenost pogosto omejena na specifične pozicije (na primer pred zaobljenimi samoglasniki) ali na zgodovinsko določene tvorbe besed.
Zvok se pojavlja tudi kot alofon labializiranega brezglasnega alveolarnega plosnika /tʷ/ v abhazijskem in ubiškem jeziku; vendar se v teh jezikih pogosteje uresničuje z dvojno artikuliranim stopom [t͡p] kot z resničnim bilabialnim trilčkom. V čapačurskih jezikih se [tʙ̥] pojavlja skoraj izključno pred zaobljenimi samoglasniki, kot sta [o] in [y].
Akustične in percepcijske značilnosti
Akustično bilabialni trilček izhaja kot niz kratkih, rednih impulzov z nizkofrekvenčnimi komponentami, ki jih zazna slušalec kot kratko »vibracijo« ali »brnjenje« na začetku ali v sredini zloga. Zaradi redkosti in specifičnih pogojev artikulacije je za neizurjenega poslušalca včasih težko ločiti trilček od zaporedja [b] + labializiranega zvoka ali od dvoglasov/afrikat.
Fonološke soodvisnosti in zgodovinski izvor
Ker bilabialni trilček zahteva posebno artikulacijo (visok pretok zraka, napetost ustnic, pogosto labializiran vokal), se pogosto razvije v jezikih, kjer so na voljo labializacije (npr. vokali [u], [o]) ali v kontekstih prenasalizacije. Zgodovinski prehodi iz kombinacij mbu → mbʙ ali iz /tʷ/ → [t͡p] ali včasih [t̪͡ʙ̥] so tipični primeri takih evolucijnih poti.
Praktične opombe
- Bilabialni trilček je fonetično zanimiv, a tipično redek kot fonem. Pogosteje ga srečamo kot alofon ali v specializiranih kontekstih.
- Pri transkripciji vključite simbol ⟨ʙ⟩ za glasno (voiced) različico in označite prenasalizacijo ali afrikativno komponento tam, kjer je potrebno (npr. [mbʙ], [t̪͡ʙ̥]).
- V opisih je pomembno navesti fonetski kontekst (naslednji samoglasnik, naslovi naglasa, zgodovinska sprememba), saj bilabialni trilček pogosto ni samostojen fonem.
Značilnosti
Značilnosti bilbialnega trilka:
- Njegovo obnašanje je triler. To pomeni, da ta zvok ustvarjamo tako, da usmerjamo zrak nad artikulator, da ta vibrira. V večini primerov ga najdemo le kot trilčni izpust prenazaliziranega stopa.
- Izdelujemo ga v dvobarvnem okolju. To pomeni, da ta zvok proizvajamo z obema ustnicama.
- Njegova fonacija je glasovna. To pomeni, da glasilke med artikulacijo vibrirajo.
- Je ustni soglasnik. To pomeni, da lahko zrak uhaja le skozi usta.
- Tega zvoka ne ustvarjamo z zrakom, ki teče čez jezik. Zato centralno-stranska dihotomija ni primerna.
- Mehanizem zračnega toka je pljučni. To pomeni, da ta zvok ustvarjamo tako, da potiskamo zrak izključno s pljuči in diafragmo, kot pri večini zvokov.
Vprašanja in odgovori
V: Kakšen zvok predstavlja dvoglasni dvoglasni trilček?
O: Glasni dvoglasni trilček je soglasnik.
V: Katera je črka za ta zvok v mednarodni fonetični abecedi?
O: Črka za ta zvok v mednarodni fonetični abecedi je ⟨ʙ⟩.
V: Kakšen je simbol X-SAMPA za ta zvok?
O: Simbol X-SAMPA za ta zvok je B\.
V: Kako se je zgodovinsko razvil prenasalizirani dvoglasnik s trilčnim sproščanjem?
O: Prenazalizirani dvoglasnik s trilčnim sproščanjem se je zgodovinsko razvil iz prenazaliziranega stopa pred relativno visokim samoglasnikom, kot je [mbu].
V: V katerem okolju se ti zvoki običajno pojavljajo?
O: Ti zvoki so navadno še vedno omejeni na okolje, v katerem sledi [u].
V: Ali obstajajo še kakšni drugi zvoki, ki so povezani z dvoglasnim dvoglasnim trilkom?
O: Da, pojavlja se le kot del prenasaliziranega dvoglasnika s trilčnim sproščanjem, [mbʙ].
