Betty Ann Ong (5. februar 1956 – 11. september 2001) je bila ameriška stevardesa, ki je bila na letu 11 družbe American Airlines, ko so ga v okviru napadov 11. septembra prevzeli teroristi in z njim strmoglavili v severni stolp Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. Rodila se je v San Franciscu v Kaliforniji in je bila v času smrti stara 45 let. Ob smrti je živela v Andoverju v Massachusettsu.
Življenjepis in poklic
Betty Ann Ong je bila zaposlena pri American Airlines kot stevardesa in je v zakonitem času opravljala svoje dolžnosti na rednem potniškem letu. Zapomnjena je po profesionalnosti in mirnosti v izjemno stresnih okoliščinah. Na letu 11 je sedela med potjo proti Los Angelesu, kamor se je vračala, da bi skupaj s sestro odšla na počitnice na Havaje.
Dogodek 11. septembra 2001
Ko je bilo letalo zavzeto, je Betty Ann Ong stopila v stik z družbo American Airlines in jim poročala o dogajanju na krovu. Med pogovorom je jasno in zbrane podala ključne informacije: da nihče od posadke ni mogel odpreti vrat pilotske kabine, da so bili nekateri potniki in dve stevardesi poškodovani ter da je domnevala, da je bilo v poslovnem razredu nekaj razpršeno (omenila je Mace ali podoben nadzorni plin). Povedala je tudi, na katerih sedežih so sedeli teroristi, kar je osebju na tleh in kasneje preiskovalcem pomagalo rekonstruirati dogajanje. Njen klic in poročilo veljata za eno prvih verodostojnih poročil o zajetju tega leta.
Pomen klica in zapuščina
Klici Betty Ann Ong so bili vključeni v preiskave dogodkov 11. septembra in so pomagali sestaviti časovnico ter ugotoviti naravo in obseg incidenta. Njena mirnost in natančnost pri podajanju informacij sta bili izjemno pomembni v trenutkih, ko so bile razmere na krovu kaotične. Betty Ann Ong je ena izmed oseb, katere ime je vgravirano na spominskem obeležju žrtev napadov 11. septembra, in ostaja simbol poguma ter profesionalnosti med napadom.
Njen primer pogosto navajajo kot primer pomena hitrega obveščanja zračnega osebja in komunikacije med posadko ter zemeljskimi službami v izrednih razmerah. Spomin nanjo ohranjajo družina, kolegi in številne spominske slovesnosti, v katerih se omeni vloga članov posadk pri poskusu zaščite potnikov in obveščanju pristojnih služb.