Cesarica Jitō (持統天皇, Jitō-tennō, 645 - 22. december 702) je bila 41. japonska cesarica po tradicionalnem zaporedju nasledstva.
Življenje in družinska ozadja
Jitō je živela v obdobju Asuka, času intenzivnih političnih in upravnih sprememb na Japonskem. Rojena je bila leta 645; zgodovinski viri, predvsem Nihon Shoki in Kojiki, ponujajo podatke o njenem izvoru in družinskih povezavah, vendar del teh virov vsebuje tudi legendarne elemente. Poznejše generacije so ji dodelile posthumno ime Jitō-tennō, ki ga uporabljamo danes.
Vladavina (686–697)
Jitōjeva vladavina se je začela leta 686, kmalu po smrti cesarja Tenmu, in končala leta 697. Kot cesarica je nadaljevala politiko centralizacije države, ki so jo začeli njeni predhodniki. Njena vladavina je bila obdobje utrjevanja državne ureditve, organizacije uprave in priprave pravnih predpisov, ki so pozneje sproducirali bolj dokončne ritsuryō kodekse.
Politične spremembe in reforme
Pod vodstvom Jitō so se nadaljevale reforme zemljiške in davčne ureditve ter prizadevanja za učinkovitejšo centralno upravo. V tem času so bile pripravljene in uvedene številne upravne prakse, ki so služile kot temelj za poznejše kodifikacije prava in uprave v 7. in začetku 8. stoletja. Zgodovinarji poudarjajo, da so bile mnoge pobude rezultat dolgoletnih prizadevanj več vladavin in svetovalcev, pri čemer je imela Jitō pomembno vlogo pri njihovi izvedbi in konsolidaciji.
Abdikacija in nasledstvo
Po obdobju vladanja je Jitō leta 697 abdicirala v korist svojega vnuka, ki je postal cesar Monmu. Pred tem je bil kronani prestol posnet njen sin, princ Kusakabe, vendar je ta umrl pred prehodom oblasti, zaradi česar je nasledstvo pripadlo naslednji generaciji. Čeprav je uradno abdicirala, je Jitō ostala vplivna oseba v dvorni politiki vse do svoje smrti leta 702.
Smrt in zapuščina
Jitō je umrla 22. decembra 702. Njena zapuščina je večplastna: kot ena redkih ženskih vladarjev v japonski zgodovini je simbolizirala možnost ženskega vodenja v izjemnih okoliščinah; politično pa je prispevala k utrditvi centralne oblasti in k pripravam, ki so pripeljale do kasnejših pravnih kodifikacij. Zgodovinski zapisi o njenem življenju in delu izhajajo predvsem iz kronik, zato zgodovinarji opozarjajo na elemente nepopolnosti in legend v teh virih.
Cesarice v japonski zgodovini
V zgodovini Japonske je bila Jitō tretja od osmih žensk, ki so postale cesarice. Pred Jitō sta bili dve ženski monarhinji (a) Suiko in (b) Kōgyoku/Saimei. Pet vladaric po Jitō je bilo (c) Gemmei, (d) Genshō, (e) Kōken/Shōtoku, (f) Meishō in (g) Go-Sakuramachi.
Zgodovinski viri in interpretacije
Glavni viri o življenju in vladavini Jitō so stare japonske kronike in poznejše tradicionalne razlage cesarskega zaporedja. Zgodovinarji menijo, da so podrobnosti o življenju cesarice Jitō morda legendarne, vendar verjetne. Ime Jitō-tennō so poznejše generacije zanj ustvarile posthumno.
Opomba: Zaradi narave zgodovinskih virov iz obdobja Asuka so nekatere podrobnosti o osebnem življenju, datacijah in specifičnih dejanjih predmet razprav med strokovnjaki. Kljub temu ostaja vloga Jitō kot pomembne voditeljice in konsolidatorke cesarske oblasti v 7. stoletju dobro uveljavljena v japonski zgodovinski tradiciji.
