Don Pedro II. brazilski (polno ime: Pedro de Alcântara João Carlos Leopoldo Salvador Bibiano Francisco Xavier de Paula Leocádio Miguel Gabriel Rafael Gonzaga; Rio de Janeiro, 2. december 1825 - Pariz, 5. december 1891), znan kot O Magnânimo (Veličastni), je bil drugi in zadnji dejanski brazilski cesar. Bil je sedmi sin Pedra I. in nadvojvodinje Marije Leopoldine Avstrijske. Pedro II. je po odvzemu prestola očetu postal nominalni cesar že kot majhen otrok (ko je bil star pet let), saj je Pedro I. leta 1831 abdikiral brazilskemu prestolu v korist svojega sina. Zaradi otrokove starosti je v Braziliji najprej vladalo regentstvo; mladi Pedro II. je bil formalno razglašen za polnoletnega in prevzel dejansko oblast z "golpe da maioridade" leta 1840, ko je bil star 14 let. Pedro I. je medtem na Portugalskem odstopil od tamkajšnjega prestola v korist svoje starejše hčerke, doni Marije da Glória.
Pedro II. je imel obsežne sorodstvene vezi po vsej Evropi: po očetu je bil nečak Miguela I., po materi pa sorodnik Napoleona Bonaparteja. Bil je tudi bratranec cesarjev Napoleona II., Franca Jožefa I. in Maksimilijana I. Mehiškega. Bil je najmlajši brat Marije da Glória in stric kraljev Pedra V. in Luisa I.
Vladavina in politično delovanje
Vladavina Pedra II. (formalno 1831–1889) velja za eno najdaljših v zgodovini Latinske Amerike. Skozi več desetletij je poskušal ohraniti stabilnost monarhije z uravnoteževanjem interesov različnih političnih sil – konzervativcev, liberalov, vojske in velikega lastniškega razreda (predvsem plantažnikov kave). Njegova zunanja politika je iskala ravnovesje med evropskimi silami in novo močjo Združenih držav, hkrati pa je prizadevala utrditi brazilsko ozemeljsko celovitost in mednarodni ugled države.
Modernizacija, izobraževanje in zaščita znanosti
Pedro II. je bil znan kot izobražen, radoveden in kulturno zainteresiran monarh. Podpiral je širjenje javnega izobraževanja, razvoj infrastrukture (železnice, telegraf), modernizacijo uprave ter znanstvene in kulturne institucije. Bil je zaščitnik znanosti, knjižnic in umetnosti, zbiral je knjige, podpiral raziskave in vzpostavljanje akademij. Govoril je več jezikov in je veljal za razgledanega mecenata, kar je prispevalo k modernizacijskim prizadevanjem Brazilije v 19. stoletju.
Suženjstvo, abolicija in politične spremembe
Suženjstvo je bilo eden temeljnih ekonomskih in socialnih problemov Brazilije v 19. stoletju. Pedro II. je osebno izrazil nasprotovanje suženjstvu in v zadnjih desetletjih svojega vladanja dopuščal in pospeševal zakonodajne premike proti njemu. Končno je popolna odprava suženjstva prišla z Lei Áurea (Zlati zakon) 13. maja 1888, ki ga je podpisala njegova hči, princesa Izabela, med svojim regentstvom. Abolicija je odprla pot družbenim in političnim preobrazbam: plantažerska elita je izgubila del vpliva, svobodni delavci pa so ostali brez jasne državne politike za vključevanje. Hkrati so se vse bolj uveljavljale republikanske in vojaške sile, ki so menile, da monarhija ne odgovarja novim interesom družbe in države.
Padec monarhije in izgnanstvo
Nezadovoljstvo vojske in del politične elite je izbruhnilo v krvni brezkrvni prevrat 15. novembra 1889, ko je general Marechal Deodoro da Fonseca razglasil republiko. Cesarska družina je bila prisiljena v izgon; Pedro II. je odšel v Evropo in preživel zadnja leta v izgnanstvu. Umrl je v Parizu 5. december 1891.
Dediščina
Pedro II. je v zgodovino vstopil kot simbol obdobja stabilizacije in modernizacije Brazilije v 19. stoletju. Čeprav je bil njegov režim konservativen v nekaterih pogledih in je ohranil velike aristokratske in plantažne interese, je hkrati spodbujal izobraževanje, znanost in infrastrukturni razvoj. Njegov osebni ugled kot razgledanega vladarja, mecenata in zagovornika nacionalne integracije še danes ostaja predmet javnega zanimanja in zgodovinskih razprav. Monarhija se je s Pedrovo smrtjo in izgnanstvom formalno končala, njegova vladavina pa je pustila trajne sledi v institucionalnem in kulturnem razvoju Brazilije.