Viktor Emanuel II (1820–1878) — prvi kralj združene Italije

Viktor Emanuel II — sardinski vladar, ki je postal prvi kralj združene Italije (1820–1878). Odkrijte njegovo vlogo pri združitvi Italije in dediščino „očeta domovine“.

Viktor Emanuel II (Vittorio Emanuele Maria Alberto Eugenio Ferdinando Tommaso; 14. marec 1820 - 9. januar 1878) je bil sardinski kralj od leta 1849 do 17. marca 1861. Na ta dan je prevzel naslov kralja Italije in postal prvi kralj združene Italije po 6. stoletju. Ta naziv je nosil do svoje smrti leta 1878. Italijani so ga imenovali "oče domovine" (italijansko Padre della Patria).

Viktor Emanuel se je rodil v palači Carignano v Torinu. Rodil se je kot dedič naslova princa Carignana, ki je bil za samim monarhom eden najvišjih članov sardinskega kraljevega dvora. Ko je njegov oče abdiciral, je postal vladar Sardinskega kraljestva.

Zgodnje življenje in vzpon na prestol

Iz rodbine Savojskih, ki je vladala Sardinskemu kraljestvu (kjer je glavno mesto bil Torino), je Viktor Emanuel odrasel v času, ko so v Italiji rasle ideje o narodnem gibanju in modernizaciji. Po porazu v vojni za neodvisnost je leta 1849 njegov predhodnik, kralj Karel Albert, abdiciral; Viktor Emanuel je prevzel prestol in nalogo vladanja v obdobju političnih in socialnih prelomov. Podobno kot njegov oče je uradno priznaval konstitucionalno ureditev, ki jo je zagotavljal Statuto Albertino, ustava, sprejeta v Sardiniji leta 1848 in kasneje veljala kot temelj italijanske ustavne prakse še dolgo po združitvi.

Pomen pri združitvi Italije

V prvi polovici 1850-ih je Viktor Emanuel imenoval za premierja in glavnega favorita politike združitve grofa Camilla Benso di Cavourja. S političnimi in vojaškimi zavezništvi, diplomacijo ter modernizacijo državnih institucij sta Sardinija in njena vlada odigrali osrednjo vlogo pri procesu, poznanem kot Risorgimento. V sodelovanju s Francijo so leta 1859 vojaško porazili Avstro-Ogrsko v drugi italijanski vojni za neodvisnost; posledično je Lombardija prešla pod sardinsko oblast. Leta 1860 so z javnimi plebisciti in po akcijah, kot je bila ekspedicija Giuseppeja Garibaldija na jugu (t. i. "Tisoč" – Spedizione dei Mille), sledile združitve Srednje Italije in južnih dežel z dinastijo Savojskih.

17. marca 1861 je Viktor Emanuel razglasil novo Kraljestvo Italije in postal njegov prvi kralj. Kljub temu so nekatere prestolnice in območja ostajala izvzeta – največja vrzel je bil Rimski državica, katere čast in avtoriteto je branil papež, pod zaščito francoskih sil vse do leta 1870. Ko je med francosko-prusko vojno France umaknila svoje enote iz Rima, so italijanske čete leta 1870 vstopile v mesto in leta 1871 je postal Rim nova prestolnica združene Italije.

Vladavina, politika in osebno življenje

Viktor Emanuel je bil ustavni monarh: formalno ni vodil vlade, a je imel pomemben vpliv pri imenovanjih in zunanji politiki. Podpirali so ga konservativni elementi, hkrati pa je bil njegov prestop na mesto kralja rezultat tudi liberalnih in nacionalnih gibanj. Bil je poročen z grofnico Adelaido Habsburško, s katero je imel več otrok; za naslednika mu je sledil sin Umberto I.

Med njegovim vladanjem so potekale pomembne reforme v državi: širitev železniške mreže, modernizacija uprave in vojske ter konsolidacija pravnega sistema. Hkrati je bilo obdobje zaznamovano z napetostmi med monarhijo in republikanimi, mednarodnimi zavezništvi in nasprotovanji ter spori s papeštvom zaradi vprašanja rimske oblasti.

Zapuščina

Viktor Emanuel II ostaja ključna osebnost italijanske zgodovine kot simbol združitve in začetka sodobne italijanske države. Njegovo vlogo enačijo z uspehom Risorgimenta, čeprav so zgodovinarji poudarjali, da je bila združitev rezultat součinkovanja različnih akterjev – državnikov, vojaških voditeljev in množičnih gibanj. V Italiji je njegova podoba v več spomenikih, najbolj znan je grandiozen Viktorijan (Altare della Patria) v Rimu, posvečen spominu na enotnost in nacionalno identiteto.

Po njegovi smrti 9. januarja 1878 je prestol prevzel njegov sin Umberto I. Viktor Emanuel II je v italijanskem kolektivnem spominu ostal kot »oče domovine«, hkrati pa tudi kot osebnost, okoli katere se še vedno bijejo zgodovinske razprave o naravi in posledicah združitve.

Išči po črki