Cancioneiro Geral (pomeni "Splošna knjiga pesmi") je obsežna antologija portugalske poezije, ki jo je sestavil pesnik Garcia de Resende (približno 1470–1536). Zbirka je izšla leta 1516 in zajema pesmi portugalskih avtorjev iz 15. in 16. stoletja. Vsebuje približno 1.000 pesmi, ki so jih prispevali 286 avtorjev, in obsega širok spekter tem ter poetik. Večina besedil je v portugalščini, pomemben del pa je tudi v kastiljščini. Cancioneiro Geral velja za glavni vir za raziskovanje zgodnje moderne portugalske poezije, saj je bila med prvimi (in pogosto navajanimi kot prva) tiskanimi pesniškimi zbirkami na Portugalskem in je hkrati najobsežnejši arhiv dvorne lirike tistega obdobja. Knjiga je bila ponovno izdana leta 1846 v Stuttgartu v Nemčiji; tu je izhajalnica uredila Eduard Heinrich von Kausler. Pesmi Francisca de Sá de Mirande so bile vključene v to antologijo. Cancioneiro Geral pogosto primerjajo z drugimi srednjeveškimi oziroma renesančnimi zborniki (na primer s Carmino Burano ali Tottelovim Miscellanyjem) zaradi njegovega pomena kot zbirke različnih avtorjev in slogov.
Vznik in vzori
Cancioneiro je nastal po zgledu kastiljskih pesniških zbirk, ki so se pojavljale že prej — med bolj znanimi so Baenova pesmarica iz leta 1445 in Splošna pesmarica Hernanda del Castilla (1511). [2] Garcia de Resende, pesnik, kronist in dvorjan na dvoru kralja Manuela I., je zbral skoraj tisoč pesmi različnih avtorjev: približno 150 besedil je v kastiljščini, preostale pa v portugalščini. [2] Avtorji so večinoma dvorski pesniki in plemiči; pesmi segajo od sredine 15. stoletja do začetka 16. stoletja. Za razliko od nekaterih kastiljskih zbirk iz tistega časa pesmi v portugalskem delu Cancioneira niso sistematično razporejene po temah, kar daje zbirki bolj heterogeno in dokumentarno vrednost. [4]
Izdajateljstvo in posvetilo
Resendejevo delo je bilo prvič natisnjeno leta 1516 v tiskarni Hermão de Campos in posvečeno princu Janezu (João), kasnejšemu Joâo III. Portugalskemu. [3] Besedila razkrivajo močan dvorni (palacijanski) značaj: obravnavajo vsakdanje življenje in običaje na dvoru, ljubovno liriko, verske teme, elegije ter tudi satirične in občasne pesmi; najdemo tudi nekaj poskusov predvsem epizodične ali herojske poezije. [3]
Slog, forma in funkcija
Vsebina Cancioneira odraža prehod iz srednjeveške trobariške tradicije v renesančno zasebno liriko. Medtem ko so bile v času trobadorstva pesmi pogosto namenjene petju ali spremljavi (bailada), so pesmi v Cancioneiru bolj avtonomne: ritem in melodičnost izhajata iz zvoka besed, iz organizacije verzov in strofične strukture, ne toliko iz glasbene izvedbe. V zbirki najdemo različne pesniške oblike in zvrsti, ki prikazujejo preplet tradicionalnih srednjeveških vplivov in novih renesančnih tendenc.
Avtorji in pomen za literaturo
Med številnimi avtorji so prisotni tako poznani kot bolj anonimni imeni; med omenjenimi avtorji so João Roiz de Castel-Branco, Sá de Miranda, Bernardim Ribeiro in sam Garcia de Resende. [2] Cancioneiro je izjemno pomemben za rekonstrukcijo literarnega okvira portugalske renesanse, saj hrani dela avtorjev, ki so bili ključni pri uveljavljanju novih tem in oblik v portugalščini ter pri prehodu k humanističnim in renesančnim vrednotam v književnosti.
Danes Cancioneiro Geral ostaja temeljni vir za filologe, literarne zgodovinarje in prevajalce, saj omogoča neposreden vpogled v jezik, estetske preference in kulturne vezi iberskega polotoka v času zgodnje moderne dobe. Študije in kritične izdaje zbirke prispevajo k razumevanju razvoja portugalske poezije ter njenih stikov s kastiljskimi in evropskimi literarnimi tokovi.
