Carmina Burana: srednjeveška zbirka (Codex Buranus) in Orffova kantata
Carmina Burana je ime za srednjeveško zbirko besedil iz 11. in 12. stoletja. V zbirki je več kot 240 besedil (pogosto navajajo približno 254), večinoma napisanih v latinščini, nekaj pa jih je v srednji visoki nemščini in tudi v stari francoščini. Besedila so večinoma goliardske narave: satirična, ljubična ali moralizatorska. Med njimi najdemo pesmi o pomladi, ljubezni, pijanstvu, igre z usodo in posmehovanje cerkvenim ter svetnim oblastnikom. Nekatera besedila so namenjena kot minezang oziroma ljubezenske pesmi, druga spet kot hudomušne pesmi o pitju in zabavi.
Vsebina, slog in notacija
Mnoge pesmi so kratke, rimane, pogosto svetovnjaškega in neposrednega tona; uporabljajo klasične motive, ljudsko besedišče in mero, ki jo je lažje zapomniti. Nekatera besedila vsebujejo tudi namige za melodije in notacijske znamke (neume), zato je pri določenih pesmih mogoče rekonstruirati prvotne melodije ali si vsaj ustvariti predstavo o načinah izvajanja. Raziskovalci razlikujejo med pesmi, ki so bile občutno prilagojene za cerkvene ustanove, in tistimi, ki so nastale v študentskih ali potujočih sodobnih krogih (goliardi, potujoči pevci).
Manuskript: izvor in hranjenje
Besedila so bila zapisana približno okoli leta 1230. To je bilo verjetno v opatiji na Štajerskem ali v bližini Brixna. Manuskript je znan kot Codex Buranus — zato se zbirka imenuje Carmina Burana. Leta 1803 jih je v opatiji Benediktbeuern odkril Johann Christoph von Aretin. Danes so rokopisi hranjeni v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, kjer so dostopni pod signaturo Codex Buranus s signaturo clm 4660/4660a.
Odkritje, ureditev in objava
V 19. stoletju je rokopis pritegnil pozornost jezikoslovcev in muzikologov. Johann Andreas Schmeller jih je uredil in objavil kot Carmina Burana - Lieder aus Benediktbeuern, kar je omogočilo širšo znanstveno in umetniško obravnavo teh besedil. Schmellerjeva izdaja je bila pomembna za razširitev zanimanja tako med filologi kot med glasbeniki, saj je predstavila besedila širši javnosti in spodbudila nadaljnje raziskave melodij ter interpretacij.
Orffova kantata
Carl Orff je iz zbirke izbral 24 pesmi in jim napisal glasbo v obliki scenske kantate, znane preprosto kot Carmina Burana. Delo je bilo prvič izvedeno leta 1937 v operni hiši v Frankfurtu na Majni. Orffova verzija je radikalno sodobna in psihološko močna: uporablja velik zbor, soliste, obsežen orkester in izrazito perkusijsko ritemiko. Najbolj znana je uvodna in zaključna zlitina “O Fortuna”, ki je postala eden najbolj prepoznavnih odlomkov klasične glasbe v 20. stoletju.
Orffovo delo je strukturirano v okvir (otvoritvena in zaključna pesem o Fortuni) ter tri glavne dele, ki približno zajemajo motive pomladi, uprizoritve v gostilni (pitje in hazard) ter ljubezenskih prizorov. Glasbeno je Orff uporabil besedila kot izhodišče in jih obogatil z lastnim ritmičnim in harmonijskim jezikom; iz srednjeveških melodij je vzel le občasne motive ali navdih, ne pa avtentičnih zgodovinskih rekonstrukcij.
Trionfi in recepcija
Skupaj z deloma Catulli Carmina in Trionfo di Afrodite je Orff sestavil večji sklop, ki ga včasih imenujejo Trionfi. V praksi se jednakoprobno izvaja predvsem samo Carmina Burana, medtem ko sta preostali dela manj pogosto prisotna v koncertnih programih. Orffovo Carmina Burana je postala izjemno priljubljena v 20. stoletju, pogosto uporabljena v filmih, reklamah in popularni kulturi, kar je povečalo splošno prepoznavnost imena Carmina Burana izven akademskih krogov.
Pomen za raziskave in izvajanje
Codex Buranus je dragocen vir za raziskave srednjeveške poezije, jezika in glasbe. Njegova pestra vsebina omogoča vpogled v vsakdanje teme, družbene satire in ljubezenske motive, ki so bili prisotni izven uradnih cerkvenih besedil. Tam, kjer so zapisane tudi neume, glasbeniki in muzikologi rekonstruirajo interpretracije, včasih z uporabo zgodnjih izvedbenih praks; pri Orffovih uglasbitvah pa gre za moderni umetniški odmik, ki je osvajal občinstva z dramatično energijo, ne pa zgodovinsko natančno rekonstrukcijo.
Kratek povzetek
- Carmina Burana = srednjeveška zbirka več sto pesmi, večinoma latinskih.
- Vsebina: satira, moralizacija, ljubezen, pomlad, pijanstvo, igre z usodo.
- Manuskript iz okoli 1230, odkrit v Benediktbeuernu, danes v Bavarski državni knjižnici (clm 4660/4660a).
- Johann Andreas Schmeller je izdal besedila; Carl Orff je 24 pesmi uglasbil v prepoznavno kantato Carmina Burana, izvedeno 1937.
- Orffova kantata je izjemno vplivna, bolj kot izvirni rokopis, vendar predstavlja sodoben glasbeni pogled na srednjeveško besedilo.
Carmina Burana tako povezuje dve plati: kot pomemben zgodovinski vir srednjeveške literature in kot navdih za sodobno umetniško stvaritev, ki je postala del svetovne glasbene dediščine.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Carmina Burana?
O: Carmina Burana je zbirka besedil iz 11. in 12. stoletja, ki vsebuje več kot 240 besedil, napisanih v latinščini in srednji visoki nemščini. Večina besedil je moralne ali satirične narave, nekatera pa govorijo o pomladi, ljubezni in pijančevanju.
V: Kje so bila besedila odkrita?
O: Besedila je leta 1803 v opatiji Benediktbeuern odkril Johann Christoph von Aretin.
V: Kje so zdaj?
O: Zdaj se nahajajo v Bavarski državni knjižnici v Münchnu pod signaturo clm 4660/4660a.
V: Kdo jih je uredil?
O: Johann Andreas Schmeller jih je uredil in objavil kot Carmina Burana - Lieder aus Benediktbeuern.
V: Kdo je zanje napisal glasbo?
O: Carl Orff je napisal glasbo za 24 pesmi kot Carmina Burana.
V: Kdaj je bila prvič izvedena?
O: Prvič je bila izvedena leta 1937 v operni hiši v Frankfurtu na Majni.
V: Katera druga dela, povezana s to zbirko, je ustvaril Carl Orff?
O: Ustvaril je tudi Catulli Carmina in Trionfo di Afrodite, ki ju je združil v eno delo, imenovano Trionfi, ki se izvaja veliko manj kot samo Carmina Burana.
