Švica je razdeljena na 26 različnih območij, imenovanih kantoni. Kanton je v praksi primerljiv z zvezno državo v Združenih državah Amerike: ima svojo zakonodajo, izvršilno oblast in določeno stopnjo avtonomije znotraj švicarske konfederacije.
Zgodovina in nastanek moderne federacije
Pred uvedbo zvezne ustave leta 1848 so bili kantoni precej suvereni: vsak je imel svojo vojsko in celo lastno denar. Po spopadih, znanih kot državljanska vojna and (Sonderbundskrieg, 1847), je bila naslednje leto sprejeta zvezna ustava, ki je preuredila Švico iz neposredne konfederacije suverenih kantonov v zvezno državo s skupnimi institucijami.
Urcantoni in novi kanton
V zgodovinskem izviru so bili kot temelj države omenjeni kantoni Uri, Schwyz in Unterwalden (slednjega danes sestavljata Nidwalden in Obwalden) — ti se pogosto imenujejo urkantoni in izvirajo iz leta 1291. Skozi stoletja so se k njih dodajali drugi kantoni. Najnovejši kanton je Jura, ki se je po političnih nemirih in referendumu odločil odcepiti od kantona Bern; odločitev je bila sprejeta konec 1978, Jura pa je formalno začel obstajati kot kanton s 1. januarjem 1979.
Polkantoni in posebnosti glasovanja
Obstajajo nekatera posebna zgodovinska razmerja znotraj kantonov: Basel-Stadt, Basel-Landschaft, Appenzell-Innerrhoden, Appenzell-Ausserrhoden, Obwalden in Nidwalden so obravnavani kot tako imenovani »polkantoni«. Zaradi zgodovinskih razlogov imajo ti kantoni posebno pravno obravnavo pri nekaterih zveznih institucijah: v Zveznem svetu (SENAT) ima večina kantonov po dva predstavnika, polkantoni pa običajno le enega; v referendumski praksi, kjer je potrebno soglasje večine kantonov, računajo polkantoni kot pol glasova. To pomeni, da v nekaterih vprašanjih njihovi glasovi štejejo drugače, čeprav v vsakdanji avtonomiji niso »manjvredni«.
Avtonomija kantonov in federalizem
V Švici so posamezne občine in kantoni zelo svobodni pri urejanju lokalnih vprašanj. To je značilnost švicarskega federalizem: zvezno raven pogosto določa okvirne oziroma splošne določbe, kantoni pa sprejemajo podrobne predpise in prilagajajo rešitve vlastitim potrebam. Vsak kanton ima svojo izvršilno oblast, svoj parlament in sodstvo ter lastno vlado. Prav tako imajo vsi kantoni svojo ustavo, ki je najvišji pravni akt znotraj kantonalnega pravnega reda.
Kje se kaže avtonomija v praksi
Avtonomija se najbolj vidi pri področjih, kot so izobraževanje (zaradi tega obstaja 26 različnih šolskih sistemov), zdravstvo, policija, prostorske in gradbene politike ter obdavčitev. To lahko vodi do precej različnih rešitev med kantoni: stopnje davkov se razlikujejo, šolski programi in strukture se razlikujejo, kar vpliva na življenje prebivalcev in podjetij glede na to, v katerem kantonu živijo ali poslujejo.
Kazni za zlorabo drog in različna praksa po kantonih
Zloraba drog je po zvezni zakonodaji kaznivo dejanje; zakon določa splošne kazenske določbe, običajno z globo ali zaporno kaznijo od enega do treh let, odvisno od teže kaznivega dejanja. Težava v praksi je v tem, da kaznovanje osebnih oblik uživanja pogosto ni enotno urejeno in da policija ter tožilstva v posameznih kantonih različno odločajo o pregonu. Sama zasebna uporaba (ne trgovanje ali distribucija) je v nekaterih primerih obravnavana mileje ali pa se kaznuje le z denarno kaznijo; zato se lahko v enem kantonu kajenje marihuane konča z globo, v drugem pa lahko pripelje tudi do zaporne kazni. Različne prakse izvrševanja kazenskih predpisov so primer, kako federalizem v praksi ustvarja heterogenost pravne ureditve.
Ustava, oblast in vsakdanja zakonodaja
Vsaka kantonalna ustava določa osnovne pravice in organizacijo oblasti v kantonu. Kantoni sprejemajo zakone, imajo svoje vlade in sodišča ter pri mnogih zadevah končno besedo, če zvezna ustava ali zakon ne določa drugače. Hkrati pa zvezne institucije urejajo zadeve, ki presegajo posamezne kantone, kot so zunanja politika, obramba, carine in valuta.
Skupaj ta ureditev omogoča široko kombinacijo enotnosti na zvezni ravni in raznolikosti na kantonalni ravni — to je osrednji princip, zaradi katerega je švicarski sistem pogosto opisovan kot močen, prilagodljiv in v veliki meri decentraliziran.
