Šahovski bonitetni sistem
Šahovski bonitetni sistem je sistem, ki se v šahu uporablja za ocenjevanje moči igralca na podlagi njegove uspešnosti proti drugim igralcem. Uporabljajo jih vse nacionalne šahovske organizacije in Mednarodna šahovska zveza FIDE. V teh sistemih višja številka pomeni močnejšega igralca. Na splošno se igralčeva ocena poveča, če je njegov rezultat boljši od pričakovanega, in zmanjša, če je njegov rezultat slabši od pričakovanega. Bonitetni sistem Elo uporabljajo FIDE in številne države.
Prvi sodobni sistem ocenjevanja je leta 1939 uporabila Ameriška dopisna šahovska liga. Sovjetski igralec Andrej Hačatoruv je leta 1946 predlagal podoben sistem. Prvi, ki je vplival na mednarodni šah, je bil sistem Ingo leta 1948. Ameriška šahovska zveza (USCF) je leta 1950 sprejela Harknessov sistem. Kmalu zatem je Britanska šahovska zveza začela uporabljati sistem, ki ga je zasnoval sir Richard Clarke, statistik in visoki državni uradnik. USCF je leta 1960 prešla na bonitetni sistem Elo, ki ga je FIDE sprejela leta 1970.
Temeljno načelo
Načelo, ki je v ozadju ocene, je naslednje. Ocena je napoved, kako dobro se bo igralec odrezal v primerjavi z drugimi igralci različnih razredov. Če se igralec odreže bolje od napovedi, se njegova ocena zviša; če se odreže slabše, se njegova ocena zniža. Aritmetični izračun pokaže, za koliko se spremeni ocena igralca. Danes so vsi rezultati vneseni v računalniško podatkovno zbirko, vse izračune pa opravi računalniška programska oprema. Nato se seznam objavi kot "seznam ocen".
Zgodovina
- 1933 - Ameriška dopisna šahovska liga (zdaj ICCF ZDA) je prva nacionalna organizacija, ki uporablja številčni sistem ocenjevanja.
- 1942 - Šahovska revija uporabi Harknessov sistem, ki je izboljšava sistema ICCF.
- 1946 - Šahovska zveza ZSSR za razvrščanje igralcev uporabi neštevilčni sistem. To je nacionalni sistem mojstrskih nazivov.
- 1948 - Zahodnonemška šahovska zveza objavi in uporablja sistem Ingo.
- 1950 - USCF začne uporabljati Harknessov sistem in v novembrski številki revije Chess Life objavi svoj prvi seznam ocen. Na prvem mestu je Reuben Fine z oceno 2817, na drugem pa Sammy Reshevsky z oceno 2770.
- 1959 - USCF imenuje Arpada Ela za vodjo odbora, ki naj bi preučil vse sisteme ocenjevanja in pripravil priporočila.
- 1961 - Elo razvije svoj sistem, ki ga začne uporabljati USCF. Objavljen je v junijski številki revije Chess Life iz leta 1961.
- 1970 - FIDE začne uporabljati sistem Elo. Bobby Fischer je na vrhu seznama.
- 1978 - izide Elova knjiga (The rating of chessplayers, past and present) o njegovem sistemu ocenjevanja.
- 2001 - objavljen je Gličkov sistem ocenjevanja.
- 2005 - Jeff Sonas objavi knjigo Chessmetrics.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je šahovski ocenjevalni sistem?
O: Šahovski bonitetni sistem je sistem, ki se v šahu uporablja za ocenjevanje moči igralca na podlagi njegove uspešnosti proti drugim igralcem.
V: Katere organizacije uporabljajo šahovske bonitetne sisteme?
O: Vse nacionalne šahovske organizacije in Mednarodna šahovska zveza FIDE uporabljajo šahovske bonitetne sisteme.
V: Kaj pomeni višja številka v šahovskem bonitetnem sistemu?
O: V šahovskem bonitetnem sistemu višja številka pomeni močnejšega igralca.
V: Kako se igralčeva ocena spreminja v šahovskem bonitetnem sistemu?
O: Igralčeva ocena se zviša, če je njegov rezultat boljši od pričakovanega, in zniža, če je njegov rezultat slabši od pričakovanega.
V: Kaj je bonitetni sistem Elo?
O: Bonitetni sistem Elo je šahovski bonitetni sistem, ki ga uporabljajo FIDE in številne države.
V: Kdo je leta 1946 predlagal sistem, podoben sodobnemu šahovskemu bonitetnemu sistemu?
O: Podoben sistem je leta 1946 predlagal sovjetski igralec Andrej Hačatoruv.
V: Kdaj je FIDE sprejela bonitetni sistem Elo?
O: FIDE je bonitetni sistem Elo sprejela leta 1970.
