Primerljivost v filozofiji znanosti: definicija, paradigme (Kuhn, Feyerabend)
Primerljivost v filozofiji znanosti: Kuhn in Feyerabend razkrivata, kako paradigme oblikujejo resnico — komisurabilnost, nesorazmernost in vpliv na znanstveno metodo.
Primerljivost v filozofiji znanosti označuje možnost neposrednega primerjanja dveh ali več teorij glede na to, katera bolje odgovarja resničnosti ali ima večjo razložilno moč. Teoriji sta komenzurabilni (primerljivi), če ju lahko postavimo na skupna merila in določimo, katera je natančnejša ali bolj primerna; če takšnih skupnih meril ni ali niso zadostna, ju imenujemo nesorazmerni oziroma ne‑primerljivi.
Kaj pomeni primerljivost (komenzurabilnost)?
Izraz izhaja iz osnovne ideje merjenja: dve količini sta primerljivi, če ju lahko izmerimo z istim merilom. Pri teorijah to pomeni, da imata skupno jezikovno osnovo, opazovalne procedure in vrednotna merila (npr. točnost, splošnost, preprostost), ki omogočajo razsodno odločitev. Te težnje se pogosto izražajo v kriterijih za izbiro teorije, kot so:
- točnost (kaj bolje ustreza opažanjem),
- skladenost (notranja logična doslednost),
- obseg (koliko pojavov razloži),
- preprostost in plodnost (ali vodi do novih raziskav in napovedi).
Paradigme in nesorazmernost: Thomas Kuhn
Thomas Kuhn je pojmu primerljivosti posvetil veliko pozornosti v delu o znanstvenih revolucijah. Paradigma pri njem ni le teorija, temveč širši sklop prepričanj, metod, standardov in vzorčnih primerov, ki usmerjajo normalno znanost. Kuhn je trdil, da različne paradigme pogosto uporabljajo različna merila, drugačen jezik in interpretacije opažanj, kar lahko privede do tega, da sta dve paradigmi med seboj težko ali nemogoče neposredno primerljivi.
Pri tem je Kuhn izpostavil več oblik nesorazmernosti: semantično (isti pojmi dobijo različne pomene), metodološko (različni standardi dokazovanja) in opazovalno (razlaga istih opažanj se razlikuje zaradi različnih instrumentov in interpretacij). Po Kuhnu to pomeni, da ko se paradigme spremenijo, se svet spremeni skupaj z njimi — ne le da se menja teorija o svetu, temveč se spremeni tudi način, kako ta svet dojemamo in opisujemo.
Kuhn ni zanikal, da znanstvena skupnost izbira med teorijami, vendar je izpostavil, da izbira ni enostavno algoritemska in da sociološki, psihološki in retorični dejavniki igrajo pomembno vlogo pri sprejemanju nove paradigme.
Paul Feyerabend
Paul Feyerabend je šel še dlje in zagovarjal radikalno epistemološko pluralnost. Njegovo znamenito geslo je bilo, da pri metodologiji znanosti ni enotnih pravil — v najbolj znanem povzemanju: "anything goes" (vse je dovoljeno). Feyerabend je trdil, da stroge metodološke omejitve lahko zavirajo razvoj znanosti in da so zgodovinski primeri pogosto pokazali, da so se ključne prebojnosti zgodile z zavračanjem uveljavljenih pravil.
S tem je izzival predvsem ideje Karlu Popperju in njegovo idejo o falsifikaciji, ki zagovarja, da se teorije testirajo in zapuščajo na podlagi empiričnih falsifikacij. Feyerabend je opozoril, da niso vsa odločitvena merila in metode univerzalno veljavna skozi zgodovino znanosti in da pluralizem metod pogosto prispeva k napredku.
Kritike in alternative
Trditve o nesorazmernosti so sprožile pomembne debate. Kritiki, med njimi privrženci Popperja in kasnejših racionalnih modelov odločanja, trdijo, da obstajajo splošna merila (npr. empirična uspešnost, predikcijska moč), ki omogočajo primerjavo teorij. Imeli so poskuse z blažjimi pristopi, kot je metodologija raziskovalnih programov Imreja Lakotasa, ki skuša združiti zgodovinske opazke Kuhna z racionalnimi kriteriji popravkov in prilagajanj teorij.
V sodobni filozofiji se pogosto poudarja kompromis: medtem ko izrazite nesorazmernosti poudarijo zgodovinsko in jezikovno raznolikost, so praktične potrebe znanosti — kot so merjenje, reproducibilnost in instrumentacija — močni mehanizmi, ki omogočajo primerjavo in izbiro med tekmovalnimi razlagami.
Primeri
Tipični zgodovinski primeri, kjer so se pojavile težave primerljivosti, vključujejo:
- geocentrični vs. heliocentrični model (različni osnovni pojmi in opazovalne prakse);
- teorija flogistona vs. teorija oksidacije (spreminjanje pomenov in eksperimentalnih interpretacij);
- Newtonova mehanika vs. Einsteinova teorija relativnosti (razlike v osnovnih konceptih prostora in časa, a hkrati vzajemna preskusljivost v ustreznih mejah).
Posledice razprav o primerljivosti so pomembne tako za filozofijo znanosti kot za prakso znanosti: vplivajo na razumevanje znanstvene racionalnosti, na vlogo zgodovine in sociologije v znanosti ter na vprašanja o odprtosti znanstvenih skupnosti do novih idej. Dve teoriji nista primerljivi, če ju ne moremo primerjati in se odločiti, katera je prava — vendar zgodovina in praksa pogosto kažeta, da so meje primerljivosti porozne in da pragmatična merila ter eksperimentalni rezultati pogosto omogočijo primerjavo kljub začetnim razlikam.
V popularni kulturi
Koncept nesorazmernosti je dramatiziran v filmu Idiokracija iz leta 2006, ko skuša znanstvenik ameriške vojske Joe Bauers na seji vlade pojasniti svojo teorijo, da bi bilo pridelke v državi bolje namakati z vodo kot s športno pijačo.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je komenzurabilnost v filozofiji znanosti?
O: Komenzurabilnost je pojem v filozofiji znanosti, ki se nanaša na zmožnost primerjave znanstvenih teorij, da bi ugotovili, katera je natančnejša.
V: Kdaj se znanstvene teorije štejejo za nesorazmerne?
O: Znanstvene teorije veljajo za nesorazmerne, če jih ni mogoče primerjati, da bi ugotovili, katera je natančnejša.
V: Kaj je temeljna ideja, ki se skriva za komenzurabilnostjo?
O: Temeljna ideja komenzurabilnosti je, da obstaja več načinov videnja sveta in da ni ene same poštene metode, s katero bi določili, kateri način je pravilen.
V: Ali so lahko znanstvene tradicije ali paradigme nesorazmerne?
O: Nekateri menijo, da so znanstvene tradicije ali paradigme lahko neskladne, kar pomeni, da ni mogoče določiti, katera je prava.
V: Kdo je zagovarjal idejo o neskladnosti znanstvenih tem?
O: Thomas Kuhn je bil filozof, ki je zagovarjal idejo o neskladnosti znanstvenih tem.
V: Kaj je Paul Feyerabend rekel o neskladnosti?
O: Paul Feyerabend je bil še en filozof, ki je dejal, da je inkomenzurabilnost v znanstvenih temah mogoča in da si je to pomembno zapomniti, ker to pomeni, da je mogoče reči stvari, ki niso znanstvene, vendar niso nujno napačne.
V: Kakšna je povezava med inkomenzurabilnostjo in falsifikacijo?
O: Povezava med inkomenzurabilnostjo in falsifikacijo je, da dve teoriji morda nista primerljivi, če ju ni mogoče primerjati in ugotoviti, katera ima prav, kar izpodbija idejo falsifikacije.
Iskati