Karl Popper

Življenje

Karl Popper se je rodil leta 1902 na Dunaju (tedaj v Avstro-Ogrski) meščanskim staršem judovskega porekla, ki sta se oba spreobrnila v krščanstvo. Popper je bil vzgojen v luteranski veri in se je izobraževal na dunajski univerzi. Njegov oče je imel v svoji osebni knjižnici od 12.000 do 14.000 zvezkov.

Leta 1919 ga je pritegnil marksizem. Pridružil se je Društvu socialističnih dijakov in postal član Socialdemokratske stranke Avstrije, ki je bila takrat stranka, ki je v celoti sprejela marksistično ideologijo. Kmalu je prenehal verjeti v marksizem in bil do konca življenja zagovornik socialnega liberalizma.

Ponarejanje

Popper, ki je odraščal na Dunaju, je dobro poznal Dunajski krog. Ta šola logičnega pozitivizma, ki jo je vodil Moritz Schlick, je znanje (zlasti znanstveno znanje) opredelila kot trditve, ki jih je mogoče preveriti. Popper je menil, da je to povsem napačno. Po njegovem mnenju je znanost rasla posredno, s tem da so se napačne ideje falsificirale. To je podrobno obdelal v vrsti knjig, od katerih je najbolj znana Logika znanstvenih odkritij. Vsa filozofija znanosti od takrat naprej se je morala ukvarjati s tem vprašanjem, merilom. Z izrazom "merilo" je mišljeno: kaj je tisto, zaradi česar je teorija resnično znanstvena, ne pa zgolj zdrava pamet ali mnenje?

Odprta družba

Zelo pomembno je tudi Popperjevo delo na področju politične filozofije. Marx je trdil, da pozna zgodovinski proces, v katerem se družbe razvijajo iz enega stanja v drugo, dokler ne dosežejo končnega stanja. Takšno razmišljanje je znano kot "historizem". Popper je trdil, da rast človeškega znanja delno povzroča razvoj človeške zgodovine. Ker "nobena družba ne more napovedati svojih prihodnjih stanj znanja", iz tega sledi, da nobena znanost ne more napovedati človeške zgodovine.

Popperjevi veliki deli v obrambo liberalne družbe sta bili Odprta družba in njeni sovražniki ter Revščina historizma. Njegovi zavezniki v tem boju so bili Friedrich Hayek, Ludwig von Mises in Milton Friedman.

Paradoks strpnosti

Čeprav je bil Popper zagovornik strpnosti, je menil, da ne bi smeli dopuščati nestrpnosti. Če bi toleranca dovolila, da nestrpnost popolnoma uspe, bi bila ogrožena sama toleranca. V knjigi Odprta družba in njeni sovražniki: V knjigi The spell of Plato je trdil, da:

"Neomejena strpnost mora voditi v izginotje strpnosti. Če bomo neomejeno toleranco razširili tudi na tiste, ki so nestrpni, če ne bomo pripravljeni braniti strpne družbe pred napadom nestrpnih, potem bodo strpni uničeni, z njimi pa tudi strpnost."

Sorodne strani

• Liberalizem