Karl Popper - filozof znanosti: falsifikacija in kritika totalitarizma
Sir Karl Popper CH FRS FBA (28. julij 1902 - 17. september 1994) je bil avstrijski in britanski filozof ter profesor na London School of Economics.
Velja za enega najvplivnejših filozofov znanosti 20. stoletja. Pisal je tudi o socialni in politični filozofiji, zlasti o slabostih totalitarnih idej in politike. Popper je znan po ideji empirične falsifikacije.
Življenjska pot in okolje
Karl Popper se je rodil v Dunaju in izhaja iz meščanske, kulturno zanimive družine. Izobraževal se je na Univerzi na Dunaju, kjer ga je zanimalo tako matematiko kot filozofija in naravoslovje. Zaradi vzpona nacizma je v 1930‑ih zapustil Avstrijo; nekaj časa je predaval na Novi Zelandiji, kasneje pa se je naselil v Veliki Britaniji, kjer je dolga leta predaval in raziskoval na London School of Economics. Umrl je leta 1994 v Londonu.
Glavna dela
- Logik der Forschung (Logika znanstvenega odkrivanja) — glavna knjiga o metodologiji znanosti, v kateri je utemeljil svojo teorijo falsifikacije.
- The Open Society and Its Enemies (Odprta družba in njeni sovražniki) — dvo-delno delo, v katerem je kritiziral totalitarne in zgodovinske razlage družbenih sprememb, z močno obtožbo Platona, Hegla in Marxa glede nevarnosti holističnih, esence usmerjenih teorij.
- The Poverty of Historicism (Revščina historicizma) — razprava proti ideji, da je mogoče zgodovinske dogodke napovedovati z univerzalnimi zgodovinskimi zakoni.
- Conjectures and Refutations (Domneve in ovržbe) — zbirka esejev, ki razvija Popperjev pogled na rast znanja prek hipotez in njihove kritike.
Falsifikacija in filozofija znanosti
Popperov prispevek k filozofiji znanosti je tesno povezan z reševanjem problema demarkacije — kako ločiti znanstvene od neznanstvenih teorij. Njegov odgovor je bila falsifikacija: znanstvena teorija mora biti preizkusljiva in tvegati ovržbo z empiričnimi podatki. Namesto klasičnega induktivnega sklepanja, kjer naj bi številni potrditveni primeri dokazovali teorijo, je Popper poudarjal, da nobena količina potrditvenih primerov ne more dokončno potrditi univerzalne trditve, lahko pa jo en sam skladnostno protislovni podatek ovrže.
Po Popperju znanost napreduje s postopkom conjectures and refutations — postavljanjem domnev (hipotez) in njihovim kritičnim testiranjem. Ta metoda spodbuja pogumno formuliranje drzne teorije ter odprtost do revizij in popravil, ko se pojavijo novi podatki.
Kritični racionalizem in družbena filozofija
Popper je razvil tudi širšo epistemološko stališče, imenovano kritični racionalizem, ki zagovarja, da vse znanje ni nikoli dokončno, ampak začasno in ranljivo (fallibilizem). Namesto da bi iskali absolutne temelje za prepričanja, naj se slednje stalno preizprašuje in izpopolnjuje.
V politični filozofiji je Popper naj bolj znan kot zagovornik odprte družbe. V delu The Open Society and Its Enemies je opozarjal na nevarnosti utopičnega načrtovanja zgodovine in totalitarnih rešitev, ki prisegajo na zgodovinski determinizem ali "velike" zgodovinske teorije. Predlagal je pristop piecemeal social engineering — postopne, normalizirane in eksperimentalne družbene reforme, ki zmanjšujejo nevarnost nenadzorovanih posledic velikih, radikalnih sprememb.
Med pomembnimi političnimi pomisleki je tudi t. i. Popperjev paradoks tolerancije: odprta družba, ki ne brani sebe pred intolerantnimi ideologijami, lahko izgubi svojo odprtost, zato je moralna obveznost takšno nestrpnost omejiti, če le-ta ogroža temeljne svoboščine drugih.
Odzivi, nadaljnji razvoj in vpliv
Popperjeve ideje so močno vplivale na filozofijo znanosti, metodologijo raziskav in politično teorijo. Njegov kriterij falsifikacije je sprožil obširne razprave o naravi znanstvenega napredka in o mejah znanosti. Filozofi, kot sta Thomas Kuhn in Imre Lakatos, so njegove poglede kritično dopolnjevali ali nasprotovali — Kuhnova teorija paradigma je poudarjala dejstvo znanstvenih revolucij in nepopolnosti Popperjeve slike, Lakatos pa je poskušal združiti Popperjev falsifikacijski ideal s kompleksnostjo zgodovinskih znanstvenih praks.
Popper je prejel več častnih nazivov in priznanj (med njimi so tudi CH in FRS ter članstvo v Britanski akademiji), njegovo delo pa ostaja obvezna referenca v razpravah o metodologiji znanosti, filozofiji politike in etiki znanstvenega raziskovanja.
Zaključek
Karl Popper je s konceptom falsifikacije ter z obrambo odprte družbe ponudil orodja za razsojanje tako v znanosti kot v politiki. Njegov poudarek na kritičnem preizpraševanju, odprtosti do napak in osredotočenosti na postopne izboljšave družbenih ureditev ostaja relevantna opomba pri soočanju z današnjimi epistemološkimi in političnimi izzivi.
Življenje
Karl Popper se je rodil leta 1902 na Dunaju (tedaj v Avstro-Ogrski) meščanskim staršem judovskega porekla, ki sta se oba spreobrnila v krščanstvo. Popper je bil vzgojen v luteranski veri in se je izobraževal na dunajski univerzi. Njegov oče je imel v svoji osebni knjižnici od 12.000 do 14.000 zvezkov.
Leta 1919 ga je pritegnil marksizem. Pridružil se je Društvu socialističnih dijakov in postal član Socialdemokratske stranke Avstrije, ki je bila takrat stranka, ki je v celoti sprejela marksistično ideologijo. Kmalu je prenehal verjeti v marksizem in bil do konca življenja zagovornik socialnega liberalizma.
Ponarejanje
Popper, ki je odraščal na Dunaju, je dobro poznal Dunajski krog. Ta šola logičnega pozitivizma, ki jo je vodil Moritz Schlick, je znanje (zlasti znanstveno znanje) opredelila kot trditve, ki jih je mogoče preveriti. Popper je menil, da je to povsem napačno. Po njegovem mnenju je znanost rasla posredno, s tem da so se napačne ideje falsificirale. To je podrobno obdelal v vrsti knjig, od katerih je najbolj znana Logika znanstvenih odkritij. Vsa filozofija znanosti od takrat naprej se je morala ukvarjati s tem vprašanjem, merilom. Z izrazom "merilo" je mišljeno: kaj je tisto, zaradi česar je teorija resnično znanstvena, ne pa zgolj zdrava pamet ali mnenje?
Odprta družba
Zelo pomembno je tudi Popperjevo delo na področju politične filozofije. Marx je trdil, da pozna zgodovinski proces, v katerem se družbe razvijajo iz enega stanja v drugo, dokler ne dosežejo končnega stanja. Takšno razmišljanje je znano kot "historizem". Popper je trdil, da rast človeškega znanja delno povzroča razvoj človeške zgodovine. Ker "nobena družba ne more napovedati svojih prihodnjih stanj znanja", iz tega sledi, da nobena znanost ne more napovedati človeške zgodovine.
Popperjevi veliki deli v obrambo liberalne družbe sta bili Odprta družba in njeni sovražniki ter Revščina historizma. Njegovi zavezniki v tem boju so bili Friedrich Hayek, Ludwig von Mises in Milton Friedman.
Paradoks strpnosti
Čeprav je bil Popper zagovornik strpnosti, je menil, da ne bi smeli dopuščati nestrpnosti. Če bi toleranca dovolila, da nestrpnost popolnoma uspe, bi bila ogrožena sama toleranca. V knjigi Odprta družba in njeni sovražniki: V knjigi The spell of Plato je trdil, da:
"Neomejena strpnost mora voditi v izginotje strpnosti. Če bomo neomejeno toleranco razširili tudi na tiste, ki so nestrpni, če ne bomo pripravljeni braniti strpne družbe pred napadom nestrpnih, potem bodo strpni uničeni, z njimi pa tudi strpnost."
Sorodne strani
- Liberalizem
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil sir Karl Popper?
O: Sir Karl Popper je bil avstrijski in britanski filozof ter profesor na London School of Economics. Velja za enega najvplivnejših filozofov znanosti 20. stoletja.
V: O čem je pisal?
O: Pisal je o socialni in politični filozofiji, zlasti o slabostih totalitarnih idej in politike.
V: Po čem je znan?
O: Znan je po svoji ideji empirične falsifikacije.
V: Kdaj se je rodil?
O: Rodil se je 28. julija 1902.
V: Kdaj je umrl?
O: Umrl je 17. septembra 1994.
V: Kje je poučeval?
O: Poučeval je na London School of Economics.
V: Kakšen tip filozofa je bil?
O: Bil je filozof znanosti ter družbeni in politični filozof.
