islamu je hudič pogosto označen z imeni Iblīs (arabsko: إبليس) in šejtan (Shayṭān, arabsko: شيطان; množina: شياطين shayāṭīn). V islamski tradiciji Iblīs ni zgolj simbol zla, ampak osebnost, ki ljudi skuša oddaljiti od Boga s waswasa — šepetanjem, nagovarjanjem in spodbujanjem k grehu. Koran opisuje, da so šejtani pomočniki tistih, ki zavrnejo vero, in ljudi vabijo po napačnih poteh, vendar pri tem nimajo absolutne moči nad človeško voljo.

Iblīs ali šejtan — kakšna je razlika?

V islamski miselnosti se razlikuje med Iblīsom in pojmom šejtan kot splošnim "hudičem":

  • Iblīs je ime posamezne biti, ki se upre Bogu in zaradi ponosa zavrne pokorščino Adamu. V tradiciji je pogosto opisan kot bitje iz dima ali ognja (v nekaterih razlagah kot džin), ki je zaradi svoje neposlušnosti odrejen iz nebes in obsojen na preganjanje ljudi.
  • Šejtan (množina: šajātīn) je širši pojem, ki označuje demone oziroma duhove, ki skušajo ljudi napeljevati k zlu. Lahko vključuje Iblīsa kot vodjo, pa tudi druge zavestne entitete, znane kot šajātīn.

Izvor in zgodba o Iblisu

V Koranu je opisano, da je Bog ustvaril Adama in ukazal angelom, naj se mu poklonijo. Iblīs se temu odpove iz ponosa in trdi, da je bolj vreden zaradi svoje narave (v nekaterih razlagah ustvarjen iz ognja) — zato je izobčen. Po izgonu Iblīs obljubi, da bo skušal ljudi zavajati, dokler bodo na svetu. Ta pripoved poudarja njegove glavne značilnosti: ponos, zavračanje pokore in namen zavesti ljudi v greh.

Vloga v Koranu in hadisih

Koran in hadisi pogosto govorijo o dveh stvareh:

  • šejtan kot skušnjavec, ki šepeta v srca in spodbuja napačne misli in dejanja;
  • omejitve njegove moči — šejtan lahko nagovarja, vendar človeka ne prisili k grehu; vsak človek odgovarja za svoje odločitve pred Bogom.

V hadisih je zapisana tudi misel, da ima vsak človek svojega spremljevalca-šejtana (imenovanega qarīn), ki ga skuša zapeljati. Zelo pomembno je razločevanje: v islamskem učenju se greh pripisuje predvsem človeški odgovornosti, šejtan je katalizator, ne vzrok, ki bi človeka popolnoma prikoval k zlu.

Osebni šejtan (qarīn)

Mohamed je po tradiciji omenil, da ima vsak človek svojega spremljevalca-šejtana. Nekateri hadisi pravijo, da je spremljevalec preroka (po nekaterih interpretacijah) postal musliman, torej ga ni več spodbujal k zlu. To razlago je treba razumeti previdno: pomen je, da so zakramentne duhovne zaščite preroka in njegova izjemna stopnja odpornosti proti zlu. Za običajne ljudi pa qarīn ostaja vir skušnjav.

Napake, greh in človeška slabost

V islamskem pogledu so napake in grehi pogosto posledica kombinacije notranjih človeških šibkosti in zunanjih nagovorov (vključno s šejtanom). Nekatere napake se razumejo kot »khata« — nenamerna pomota — medtem ko so grehi zavestni prekrški. Preroki, čeprav navdihnjeni, so prav tako opisani kot smrtni ljudje, ki so lahko podvrženi skušnjavam; vendar so božji preroki posebni v tem, da jih Bog vodi in varuje pri prenašanju razodetij.

Kako naj se vernik brani pred šejtanom

Islamska duhovnost ponuja več načinov zaščite pred vplivom šejtanov:

  • iskreno iskanje božanske zaščite z molitvijo in izgovorjavo A'ūdhu billāhi min ash-shayṭān ir-rajīm (Iščem zatočišče pri Bogu pred preklinjenim šejtanom);
  • redno branje Korana in spominjanje Boga (dhikr), še posebej jutranje in večerno spominjanje (adhkār);
  • redna molitev (salat), pokora (tawba), dobrodelnost in dobra dela, ki krepijo vero in zavirajo skušnjave;
  • izogibanje okoljem in dejanjem, ki spodbujajo slabosti (npr. pretirano opredeljevanje slabih navad, družba, ki spodbuja greh);
  • iskati znanje in svetovanje pri učenjakih ali duhovnih voditeljih, kadar je prisotna duševna stiska ali močna napetost.

Zaključek

Iblīs oziroma šejtan v islamu predstavlja resničen in nevaren, a omejen vir skušnjav. Njegova funkcija v teološkem izročilu je opozorilo pred ponosom, neposlušnostjo in slabimi dejanji. Hkrati islamsko učenje poudarja odgovornost posameznika: šejtan lahko nagovarja, vendar se izbira in dejanja pripisujejo človeku, ki ima možnost sprejeti ali zavrniti napotke. Zaščita se doseže z vero, dejanji in zavestnim iskanjem Božje bližine.