Drancy: koncentracijsko taborišče za judovske deportacije v Franciji (1941–1944)

Internacijsko taborišče Drancy je bilo koncentracijsko taborišče v Franciji med okupacijo nacistične Nemčije med drugo svetovno vojno. Nahajalo se je v predmestju Pariza, v naselju Drancy (departma Seine-Saint-Denis), v kompleksu stanovanih blokov znanem kot Cité de la Muette. Taborišče je bilo organizirano leta 1941 kot zbirno in tranzitno mesto za internirane Jude — tako francoske kot tuje, ki so pred nemško invazijo iskali zatočišče v Franciji — ter za druge osebe, ki so jih oblastniki označili za "nezaželene". Nato so internirane prepeljali z železnico na vzhod, v uničevalna in koncentracijska taborišča, od koder se jih je večina ni vrnila.

Nastanek in upravljanje

Drancy ni bilo izvirno zasnovano kot taborišče smrti, temveč kot zbirno mesto in tranzitni center. Že od začetka so v njem zbrali izredno veliko število ljudi, taborišče pa je kmalu postalo glavno zbirališče za deportacije Judov iz Francije. V prvih letih (do 1943) je bilo delovanje taborišča pod nadzorom nemške oblasti, vendar so nadzor nad vsakdanjim izvajanjem pogosto opravljali pripadniki francoske policije in uprave, kar je po vojni sprožilo dolgotrajne razprave o sodelovanju francoskih oblasti z okupatorjem.

Deportacije in žrtve

Skoraj 70.000 ljudi je bilo interniranih v Drancy; približno 67.000 jih je bilo deportiranih predvsem v Auschwitz in druga uničevalna taborišča v vzhodni Evropi. Med interniranimi so bili Judje različnih narodnosti, Romi, borci odporniškega gibanja in drugi, ki so jih oblasti smatrale za nezaželene. Najbolj odmevna množična aretacija je bila akcija iz julija 1942, znana kot Vel' d'Hiv (Vélodrome d'Hiver), ko je bila v Parizu aretirana večja skupina Judov — tisoče moških, žensk in otrok so najprej zbrali v dvorani Velodrome d'Hiver, nato pa jih prepeljali v Drancy in od tam deportirali v uničevalna taborišča.

Pogoji v taborišču

Pogoji v Drancyju so bili težki: prenatrpanost, slaba higiena, pomanjkanje hrane, disciplinski ukrepi, pretepi in druge oblike poniževanja. Internirani so živeli v barakah in blokih, pogosto ločeni po spolu ali starosti ter nenehno izpostavljeni strahu pred naslednjo deportacijo. V taborišču so potekali postopki registracije, selekcije in priprave na prevoz z vlakom. Otroci in starši so bili pogosto ločeni, kar je dodatno povečevalo trpljenje.

Nemški prevzem in Alois Brunner

V drugi polovici leta 1943 so Francoze, ki so do tedaj vodili upravljanje taborišča pod nemškim nadzorom, postopoma zamenjali nemški esesovci. Za organizacijo in izvedbo deportacij je postal odgovoren med drugim tudi Alois Brunner, eden izmed najbližjih sodelavcev Adolfa Eichmanna. Brunner je prispeval k povečanju učinkovitosti deportacij in krutosti nad interniranimi. Po vojni so ga večkrat iskali; sodišče v odsotnosti ga je obsodilo na smrt, vendar je do svoje smrti leta 2010 ostal na prostosti, domnevno z zaščito v tujini.

Osvoboditev in posledice

Taborišče je bilo osvobojeno leta 1944 v času osvoboditve Pariza; ob tej priložnosti je v taborišču ostalo približno 1.500 ljudi, večina drugih pa je bila pred tem deportirana. Po vojni je razprava o odgovornosti — med nemškimi okupatorji in sodelujočimi francoskimi oblastmi — ter o ukrepih za pregon sodelavcev trajala dolgo. Nekateri so bili po vojni obsojeni, drugi so ostali nekaznovani ali pa so jih sodni postopki doleteli šele desetletja pozneje.

Spomin in mesto pokopa

Danes je kraj Drancy pomemben spominski prostor. Na območju nekdanjega taborišča so spomeniki, muzejske razstave in izobraževalne pobude, katerih namen je ohranjati spomin na žrtve in poučevati o mehanizmih preganjanja in sodelovanja med okupacijo. Spomin na Drancy in na dogodke, kot je Vel' d'Hiv, ostaja pomemben element razumevanja usode Judov v Franciji med drugo svetovno vojno ter opozorilo pred nevarnostmi rasizma, antisemitizma in državnega nasilja.

Pomembno: Drancy ni bil uničevalno taborišče v smislu industrijske likvidacije na kraju samem — njegova ključna vloga je bila kot zbirno in tranzitno mesto, od koder so množično pošiljali ljudi v uničevalna taborišča na vzhodu, kjer so bile izvedene množične eksekucije in plinske celice.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo internacijsko taborišče Drancy?

V: Koga so poslali v internacijsko taborišče Drancy?

V: Kam so bili poslani ljudje iz internacijskega taborišča Drancy?

V: Kdo je bil še zbran v internacijskem taborišču Drancy?

V: Kdo je upravljal internacijsko taborišče Drancy?

V: Koliko ljudi je ostalo v internacijskem taborišču Drancy, ko je bilo osvobojeno?

V: Kaj se je zgodilo z Aloisom Brunnerjem?

Išči po črki