Okoljski odtis: definicija, izračun in pomen za trajnost

Ekološki odtis meri, koliko človek vzame naravi v obliki porabljene energije, hrane, surovin in prostora. Odtis se primerja s količino naravnih virov, ki jih narava lahko obnovi v istem časovnem obdobju — to je t. i. biokapaciteta. Ekološki odtis torej odgovarja na osnovni vprašji: koliko narave imamo in koliko jo uporabljamo. Meri se v svetovnih hektarjih (gha – global hectares), kar je enotna površina z določeno produktivnostjo, potrebna za zagotavljanje virov in absorpcijo odpadkov.

Kako se izračuna

Izračun ekološkega odtisa združuje porabo ljudi v več ključnih kategorijah in jih pretvori v površino bioproduktivne zemlje ali morja, potrebne za podporo te porabe. Glavne faze so:

• zbiranje podatkov o porabi (hrana, energija, izdelki, storitve, gradnja, odpadki);
• pretvorba porabe v potrebne površine po kategorijah (npr. koliko hektarjev kmetijske zemlje je potrebno za pridelavo določene količine hrane);
• za emisije CO2 se izračuna površina gozda, potrebna za absorpcijo izpustov (t. i. ogljični odtis, izražen kot gozdna površina);
• seštevanje površin po kategorijah daje skupni ekološki odtis na osebo, državo ali celino.

Komponente ekološkega odtisa

• Ogljični odtis: površina gozda potrebna za zajem CO2 iz kurjenja fosilnih goriv.
• Kmetijska zemljišča: površina za pridelavo hrane in materialov.
• Gozdna zemljišča: za proizvodnjo lesnih surovin in ekosistemske storitve.
• Pašniki: površine za rejo živali.
• Ribiška območja: morje, potrebno za ulov rib in morskih virov.
• Izgrajena zemljišča: površina mest, cest in naselij, ki zasede bioproduktivno površino.

Trenutne ocene in primeri

Po ocenah Global Footprint Network in podobnih študij človeštvo v povprečju uporablja naravo približno 1,7-krat hitreje, kot se narava lahko obnavlja — to pomeni, da bi potrebovali približno 1,7 planeta Zemlje, če bi radi trajno vzdrževali trenutno porabo. Zaradi neenakomerne porabe med državami so vrednosti različne: če bi vsi na svetu porabili toliko kot prebivalci Nemčije ali ZDA, bi po ocenah potrebovali več kot dva planeta (v primeru Nemčije pogosto blizu treh planetov za tak način življenja).

Druga pogosto citirana ocena pravi: povprečni svetovni prebivalec ima ekološki odtis približno 2,7 svetovnega hektarja (gha), medtem ko je razpoložljive bioproduktivne zemlje in vode na Zemlji le okoli 1,65 gha na prebivalca. To pomeni, da je človeštvo globalno preseglo biokapaciteto za približno 70 % in živi netrajnostno, izčrpavajoč naravne rezerve oziroma "naravni kapital".

Pomen za trajnost in politiko

Ekološki odtis je uporaben pokazatelj za razumevanje, ali način življenja, država ali svet kot celota živi v mejah obnovljivih virov. Pomaga pri:

• ocenjevanju trajnostnosti porabe in izdelavi primerjav med državami in regijami;
• načrtovanju politik za zmanjšanje izpustov in porabe zemljišč (npr. energetske strategije, prehranske politike, urbanistični načrti);
• osveščanju javnosti o vplivu življenjskega sloga na okolje.

Omejitve merjenja

• Metodološke negotovosti: pretvorbe porabe v površine temeljijo na povprečjih in domnevah, zato so ocene približne.
• Ne zajema vseh vidikov okoljskih pritiskov: izguba biotske raznovrstnosti, onesnaženje tal in voda, kemični toksini ter nekatere oblike degradacije niso popolnoma odražene.
• Ne pokaže porazdelitve: povprečje na prebivalca prikrije velike neenakosti znotraj držav in med njimi.
• Negativni vplivi izven meja: del porabe je lahko preseljen v izvozne verige (tj. država lahko "uvozi" odtis), kar zahteva dodatne analize poročanja in odgovornosti.

Kako zmanjšati svoj ekološki odtis

Posamezniki, skupnosti in države lahko z ukrepi zmanjšajo svoj odtis. Nekaj učinkovitih pristopov:

• prehod na obnovljive vire energije in večja energetska učinkovitost v gospodinjstvih in industriji;
• spremembe prehrane — zmanjšanje porabe rdečega mesa in predelanih živil ter povečanje rastlinske prehrane zmanjšuje potrebo po pašnikih in emitiranje toplogrednih plinov;
• trajnostno upravljanje z zemljišči in gozdovi, obnova ekosistemov in preprečevanje deforestacije;
• spodbujanje javnega prevoza, kolesarjenja, hoje in električne mobilnosti;
• manjša poraba, podaljševanje življenjske dobe izdelkov, popravilo in krožno gospodarstvo;
• zmanjšanje odpadkov in izboljšano recikliranje, kompostiranje organskega materiala.

Zaključek: Ekološki odtis je močno orodje za razumevanje človeškega vpliva na Zemljo in za oblikovanje politik ter osebnih odločitev v smeri trajnosti. Vendar ga je najbolje uporabljati skupaj z drugimi merili (npr. indikatorji biotske raznovrstnosti, materialni odtis, koncepti planetary boundaries), da bi dobili celovitejšo sliko in sprejeli učinkovitejše ukrepe za prihodnost.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je ekološki odtis?

V: Kaj upošteva ekološki odtis?

V: Na katera vprašanja odgovarjajo izračuni ekološkega odtisa?

O: Izračuni ekološkega odtisa odgovarjajo na vprašanja: koliko narave imamo? In koliko je uporabljamo?

V: Kako hitro človeštvo uporablja naravo v primerjavi s tem, kako hitro se narava obnavlja?

V: Kaj bi bilo potrebno, če bi vsi po svetu porabili toliko kot določena populacija?

V: Kolikšen je ekološki odtis na prebivalca sveta?

V: Kako živi človeštvo glede na globalno biokapaciteto?

Išči po črki