GFDL — GNU licenca za prosto dokumentacijo: razlaga in pogoji

Pregled GFDL: razlaga pogojev GNU licence za prosto dokumentacijo — pravice, omejitve, copyleft in navodila za reproduciranje, distribucijo in spreminjanje.

GNU Free Documentation License (GNU FDL ali preprosto GFDL) je licenca za prosto razširjanje in spreminjanje besedilnih in drugih del z avtorskimi pravicami. Ustvarila jo je Fundacija za prosto programsko opremo (FSF) za projekt GNU; pogosto se uporablja za dokumentacijo programske opreme, a se lahko uporablja tudi za enciklopedije, knjige, slike in druge vrste vsebin, na primer Wikipedija. GFDL je ena od licenc, ki urejajo avtorsko pravico za odprto vsebino, in ima obliko copyleft pogodbe: omogoča prosto uporabo, kopiranje, distribucijo in spreminjanje, hkrati pa zahteva, da se enake pravice ohranijo tudi za izpeljana dela.

Kaj dovoljuje GFDL

Licenca dovoljuje vsakomur, da reproducira, distribuira in spreminja delo, če upošteva pogoje licence. Uporabnik mora med drugim navesti avtorje, vključiti seznam sprememb in objaviti delo pod enako licenco. Zaradi tega je GFDL odpiralna licenca (copyleft): kadar je izvirno delo licencirano pod GFDL, morajo biti tudi nadaljnja izpeljana dela licencirana pod GFDL.

Pogoji in glavne zahteve

• Obveznost vključitve celotnega besedila licence: vsako delo z licenco GFDL mora nekje vsebovati popolno besedilo licence (t. i. moralno in pravno zahtevo, ki je bila deležna kritik zaradi dolžine in oteženega vključevanja pri kratkih delih).
• Navesti je treba vse prejšnje avtorje in prispevati k seznamu sprememb, ko delo spreminjamo ali redistribuiramo.
• Izpeljana dela morajo ohraniti GFDL, torej mora biti izpeljava licencirana pod istimi pogoji.
• Ne smejo se dodajati dodatnih pravnih omejitev, ki bi omejevale pravice, ki jih zagotavlja GFDL.

Invariantni deli, pokrovna besedila in drugi posebni elementi

Ena od najbolj spornosti licence so t. i. invariantni deli (nepremični odstavki ali razdelki), ki jih avtor lahko označi kot nespremenljive. Take dele je prepovedano odstranjevati ali spreminjati, kar pomeni, da delno omejujejo svobodo spreminjanja. Poleg tega GFDL dovoljuje avtorjem, da določijo front-cover in back-cover tekste (pokrovna besedila), ki jih je treba ohraniti na fizičnih kopijah. Ti elementi povečajo nadzor avtorja nad nekaterimi vidiki nadaljnjih izdaj, vendar so bili deležni kritik kot nedosledni z načeli popolne svobode za nadaljnjo uporabo.

Tehnična opredelitev kopij

GFDL razlikuje med transparentnimi in neprosojnimi/opaque kopijami. Transparentna kopija pomeni strojno berljivo, urejeno različico (npr. izvorna datoteka v odprtem formatu), medtem ko so neprosojne kopije tiste, ki otežujejo spreminjanje (npr. skenirana PDF ali natis). Za transparentne kopije veljajo dodatne zahteve glede razpoložljivosti izvorne oblike, kar spodbuja dolgotrajno možnost urejanja in ponovne uporabe.

Združljivost z drugimi licencami in primer relicenciranja

GFDL ni bila prvotno zasnovana za široko združljivost z drugimi copyleft licencami, zaradi česar je bilo pogosto težko (ali nemogoče) združiti gradivo licencirano pod GFDL z gradivom pod drugimi licencami, npr. nekaterimi različicami Creative Commons. Zaradi praktičnih težav so se pojavile pobude in izjeme: leta 2009 je FSF podelila posebno dovoljenje, ki je omogočilo, da je vsebina iz Wikipedije (in nekaterih sorodnih projektov) bila prelicencirana pod Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 (CC BY-SA 3.0), s čimer je bila dosežena večja združljivost in lažja ponovno uporaba. To relicenciranje je pomembno vplivalo na razširljivost in medsebojno združljivost gradiv, vendar velja le za primere, ki so bili zajeti s to izjemo.

Uporaba v spletnih projektih in posledice kršitev

GFDL uporabljajo številni spletni projekti, med najbolj znanimi je bila Wikipedija. Če nekdo uporabi gradivo, licencirano z GFDL, brez izpolnitve pogojev (npr. ne vključi celotnega besedila licence, odstrani invariantne dele ali ne objavi sprememb), lahko to predstavlja kršitev avtorskih pravic in posledično pravne posledice.

Kritike in omejitve

Med najpogostejšimi kritikami so:

• Težave pri vključevanju celotnega besedila licence v kratka dela (pesmi, fotografije ipd.).
• Nejasnosti in zapletenost nekaterih določb, zaradi česar GFDL ni vedno enostavno razumljiva nepravnikom.
• Funkcija invariantnih delov in pokrovnih besedil, ki omejujejo popolno svobodo spreminjanja in združevanja vsebin.
• Omejena združljivost z drugimi svobodnimi licencami, kar otežuje skupno rabo gradiv iz različnih virov brez posebnih dovoljenj.

Praktični nasveti za avtorje in uporabnike

• Pred izbiro GFDL razmislite, ali želite resnično, da bodo vsa izpeljana dela obvezno ostala pod istimi težkimi pogoji — če želite večjo združljivost, razmislite o Creative Commons (npr. CC BY ali CC BY-SA).
• Če uporabljate GFDL, ne označujte nepotrebnih delov kot invariantnih in previdno uporabite morebitna pokrovna besedila — to poveča uporabnost gradiva za druge.
• Vedno vključite polno besedilo licence v pripravljeno obliko, kot zahteva licenca, ter jasno navedite avtorje in seznam sprememb.
• Če načrtujete mešanje gradiv iz različnih virov, preverite združljivost licenc ali pridobite pisna dovoljenja za relicenciranje.

GFDL je torej pomembna licenca v zgodovini svobodnih vsebin: ponuja močan copyleft za dokumentacijo in besedilne vsebine, vendar ima posebnosti, ki zahtevajo premislek pri uporabi. Katera licenca je primerna, je odvisno od ciljev avtorja — ali želi največjo možno svobodo za nadaljnjo uporabo in združljivost, ali želi zadržati določene nespremenljive elemente in nadzor nad pokrovnimi besedili.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je licenca za prosto dokumentacijo GNU?

V: Kako deluje?

V: Katere so kritike te licence?

V: Ali obstajajo spletni projekti, ki uporabljajo to licenco?

V: Ali se kršitve obravnavajo s pravnimi ukrepi?

V: Ali je treba pri uporabi gradiva, ki je licencirano na podlagi te licence, navesti avtorje?

Išči po črki