Skupinski dom: definicija, namen, prebivalci in vrste

Skupinski dom je zasebna hiša, ki služi kot dom za ljudi, ki niso iz iste družine, vendar imajo skupne značilnosti. V Združenih državah to pomeni dom za ljudi, ki potrebujejo socialno pomoč ali ki iz varnostnih razlogov ne morejo živeti sami ali brez ustrezne oskrbe. Pred letom 1970 so te osebe živele v psihiatričnih bolnišnicah, domovih za revne in sirotišnicah. Danes skupinski domovi predstavljajo alternativo velikim institucijam: ponujajo manjše, bolj domače okolje, program podpore in priložnosti za učenje samostojnega življenja.

Namen skupinskega doma

Glavni namen skupinskih domov je zagotoviti varen, nadzorovan in podprt življenjski prostor za ljudi, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti popolnoma samostojno. Cilji običajno vključujejo:

• zagotavljanje osnovne oskrbe: prehrana, nego, zdravniška pomoč in varnost;
• spodbujanje samostojnosti: usposabljanje za gospodinjska opravila, upravljanje proračuna in iskanje zaposlitve;
• rehabilitacija in terapija: programi za odvajanje od odvisnosti, psihosocialna podpora in dnevni režim;
• prehodna rešitev: priprava stanovalcev na vrnitev v skupnost ali na življenje v lastnem stanovanju.

Prebivalci skupinskih domov

Ljudje, ki živijo v skupinskih domovih, so lahko odvisniki od drog, osebe z motnjami v razvoju, zlorabljeni ali zanemarjeni mladi in/ali mladi s kazensko preteklostjo. Skupinski dom se razlikuje od hiše na pol poti, ker ni omejen na ozdravljene odvisnike ali obsojene kriminalce, pa tudi zato, ker morajo ljudje, ki tam živijo, običajno pomagati pri vzdrževanju gospodinjstva, tako da opravljajo gospodinjska dela ali pomagajo pri upravljanju proračuna. V večini držav lahko osebe, ki so v skupinski hiši, še vedno volijo in obiskujejo univerzo.

Dodatno do naštetih skupin so lahko prebivalci tudi starejši ljudje, osebe z duševnimi motnjami, posamezniki po hospitalizaciji, ljudje z invalidnostmi (npr. poškodbe možganov) ali brezdomci v prehodnih programih. Prebivalci običajno živijo v skupinah od nekaj oseb do manjše skupine; tipično je od 3 do 16 stanovalcev, poleg vodje ali oskrbnega osebja. Nekateri imajo svojo sobo, drugi sobivajo; pogosto delijo pralnico, kopalnica, kuhinjo in skupne bivalne prostore.

Vrste skupinskih domov

• Terapevtski skupinski domovi: osredotočeni na zdravljenje odvisnosti, duševno zdravje ali zdravljenje travme.
• Podprta stanovanjska oskrba (supported living): nudi pomoč pri vsakodnevnih opravilih, hkrati pa v večji meri spodbuja neodvisnost.
• Prehodni ali tranzicijski domovi: namenjeni osebam, ki se preusmerjajo iz institucij ali iz brezdomstva v trajnejše nastanitve.
• Skupinski rejniški domovi: družinski domovi, v katere so nameščeni otroci in mladi iz sistema rejništva, dokler se zanje ne najdejo trajnejše rejniške družine ali druga namestitev.
• Domovi za osebe z motnjami v razvoju: zagotovljena je specializirana podpora in prilagoditve bivalnega okolja.
• Domovi za starejše ali asistirano bivanje: manjše enote z nego in podporo, ki niso enake negovalnim domovom (nursing homes).

Upravljanje, financiranje in nadzor

Skupinske domove upravljajo različne organizacije: nevladne organizacije, verske skupnosti, zasebni ponudniki ali javne socialne službe. Financiranje je lahko javno (državni, lokalni subvencionirani programi), zasebno ali kombinirano. V mnogih državah morajo biti takšni domovi registrirani in izpolnjevati standarde glede varnosti, osebja, izobraževanja zaposlenih ter zdravstvene in požarne zaščite. Obstajajo tudi inivididualni načrti oskrbe, redni pregledi in nadzorni mehanizmi.

Pravice, odgovornosti in dnevne obveznosti

Stanovalci imajo osnovne pravice do zasebnosti, zdravstvene oskrbe, izobraževanja in glasovanja (volijo). Hkrati imajo obveznosti, kot so spoštovanje hišnih pravil, sodelovanje pri gospodinjskih opravilih, spoštovanje urnikov in (v nekaterih domovih) prispevek k stroškom bivanja ali sodelovanje v rehabilitacijskih programih. Osebje pogosto pomaga pri upravljanju zdravil, organizaciji zdravniških pregledov in povezovanju s socialnimi storitvami.

Prednosti in izzivi

Prednosti:

• Manj institucionalno in bolj domače okolje;
• Povečana možnost socialne vključenosti in učenja življenjskih veščin;
• Cenovno učinkovitejše kot dolgotrajne velike ustanove;
• Prilagodljivejši programi in individualni načrti oskrbe.

Izzivi:

• Stigma v skupnosti in včasih odpor sosedov, ki se bojijo, da se bo zaradi tega povečal kriminal in/ali zmanjšala vrednost nepremičnin (sosedje, ki se bojijo)
• Pomanjkanje sredstev, nestabilno financiranje in visoka fluktuacija kadra;
• Varnostni in zdravstveni izzivi, zlasti pri stanovalcih s kompleksnimi potrebami;
• Potrebna ustrezna usposobljenost osebja in jasni standardi kakovosti.

Sodelovanje s skupnostjo in načini zmanjševanja nasprotovanj

Za uspešno vključevanje skupinskih domov v sosesko so ključni odprt dialog z lokalno skupnostjo, informiranje o namenu in pravilih delovanja, transparentnost glede varnostnih ukrepov ter sodelovanje z lokalnimi socialnimi in zdravstvenimi službami. Dober pristop vključuje predstavitve, obiske in vabilo sosedov k sodelovanju pri projektih, ki zmanjšujejo predsodke in povečujejo zaupanje.

Zaključek

Skupinski domovi so pomemben del sistema socialne oskrbe, saj omogočajo varno in podporno okolje za ranljive skupine, hkrati pa spodbujajo samostojnost in vključevanje v skupnost. Čeprav se pojavljajo izzivi, so ob pravilni regulaciji, financiranju in vključevanju strokovnjakov in lokalne skupnosti lahko učinkovita rešitev za mnoge ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vsakodnevnem življenju.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je skupinski dom?

V: Koliko stanovalcev običajno živi v skupinskem domu?

V: Kako stanovalci skupinskega doma običajno pomagajo pri vzdrževanju gospodinjstva?

V: Ali obstajajo kakšne omejitve glede tega, kdo lahko ostane v skupinskem domu?

V: Ali lahko ljudje med bivanjem v skupinskih domovih volijo in obiskujejo univerzo?

V: Kakšne prostore imajo stanovalci skupinskega doma?

V: Zakaj lahko sosedje nasprotujejo odprtju novih skupinskih domov v bližini?

Išči po črki