Halleyjev komet (komet Halley) je najbolj znan periodični komet in se običajno pojavi približno vsakih 75–76 let. Ko je dovolj blizu Sonca in Zemlje, ga je mogoče videti s prostim očesom; naslednjič se pričakuje v letu 2061. Komet, ki je že večkrat prebudil pozornost ljudi po vsem svetu zaradi svoje svetle kome in dolgih repov.
Zgodovina odkritja in ime
Komet nosi ime po Edmondu Halleyju (1656-1742), angleškem astronomu, ki je kot prvi prepoznal, da gre za istega kometa, ki se je pojavil v različnih stoletjih. S primerjavo zgodovinskih opazovanj (med drugim iz let 1531, 1607 in 1682) je napovedal njegovo vrnitev okoli leta 1758; komet se je res vrnil konec leta 1758 in v začetku 1759, nekaj let po Halleyjevi smrti. Halleyjev komet je bil prvi komet, katerega periodičnost so sistematično dokazali — to pomeni, da se navidezno redno vrača v notranje Osončje.
Opazovanja in vesoljske misije
Leta 1986, ob zadnjem bližnjem prehodu, je Halleyjev komet obiskalo več vesoljskih sond in bil prvi komet, ki so ga podrobno preučevale vesoljska plovila. Najbližje se mu je približala sonda Giotto Evropske vesoljske agencije (ESA), ki je posnela prve neposredne slike jedra in merila prah in pline. Poleg Giotta so ga obiskale tudi sovjetski misiji Vega 1 in Vega 2, japonski Suisei ter japonska sonda Sakigake, ki so zbrale dopolnilne podatke o okolici kometa in njegovih plinskih emisijah.
Orbita in njen spreminjanje
Orbitalno obdobje Halleyjevega kometa ni popolnoma stalno — dolžino njegove poti po Osončju lahko spreminjajo gravitacijska privlačna polja velikih planetov, zlasti Jupitra in Saturna. Tudi manjše interakcije ob vsaki prehodu, izločanje plinov in reakcije z medplanetnim prostorom lahko postopoma spreminjajo njegovo orbito skozi stoletja.
Sestava in struktura
Opazovanja iz leta 1986 so prvič prinesla podrobne podatke o zgradbi jedra kometa in o nastanku kome (megličaste ovojnice okoli jedra) in repa. Ta opazovanja so podprla osnovno zamisel Freda Whippla, znano kot model "umazane snežne kepe" (dirty snowball): komet naj bi bil mešanica hlapnihledu - kot so voda, ogljikov dioksid, amoniak — in prahu. Vendar so natančne meritve pokazale tudi nujne dopolnitve tega modela: jedro je razmeroma veliko, nepravilne oblike (ocenjene dimenzije približno nekaj deset kilometrov v največji izbočenosti, pogosto navajajo približno 15 × 8 × 8 km kot orientativno oceno), izjemno temno (z zelo nizko albedo, okoli 0,03–0,04) in prekrita s debelo plastjo prahu ter nehlapnih snovi. Le nekatere manjše površinske regije so aktivne in iz njih izhajajo močni žarki plina in prahu (jeti), ki tvorijo opazno komo in rep.
Koma in rep
Ko se komet približa Soncu, se hlapne snovi iz jedra sublimirajo in nosijo s seboj prah — to ustvarja komo in repove. Običajno nastaneta vsaj dve različni vrsti repa: prahni rep, ki se ukrivi po orbiti in je videti rumenkast, ter ionski (plinski) rep, ki je pogosto pravilen in modrikast ter kaže smer sončnega vetra. V najbolj izrazitih primerih lahko rep doseže dolžine milijonov kilometrov.
Pomen opazovanj
Podrobne meritve iz misij v 80. letih so pomembno razširile znanje o fiziki in kemiji kometov, potrdile osnovni Whipplov koncept in hkrati pokazale kompleksnost dejanske strukture. Danes razumemo, da so kometi pomembni pri preučevanju zgodnjega Osončja, saj so ohranjeni ostanki materiala iz časa nastanka planetov. Daljnja opazovanja, tako z Zemlje kot s prihodnjimi misijami, še naprej prispevajo k razumevanju teh primevalnih teles.
