Hamidijski pokoli (1895–1897): zgodovinski pregled in posledice za Armence

Hamidijski pokoli so bili val nasilja nad armensko civilno prebivalstvom v Osmanskem cesarstvu konec 19. stoletja; v virih najpogosteje najdemo obdobje med letoma 1895 in 1897, čeprav nekatere raziskave šibajo dogodke že od 1894 do 1896. Ocene števila žrtev se močno razlikujejo; Armencev je bilo po ocenah pobitih približno 100.000 do 300.000.

Ozadje

Po porazu Osmanskega cesarstva v rusko-turški vojni, ki se je končala leta 1878, so se v vzhodni Anatoliji in na Kavkazu okrepili nacionalni gibanji manjšin, med njimi armenski revolucionarni krogi. Armenski politični in revolucionarni gibi (kot je bila kasneje ustanovljena tudi Armenska revolucija oziroma organizacije, npr. Armenian Revolutionary Federation) so zahtevali reforme in zaščito pred nasiljem ter iskali večjo varnost in politične pravice.

Potek nasilja in mehanizmi

Vladne oblasti so v odgovor na naraščajočo napetost sprejele strožje ukrepe, med njimi tudi izvajanje določil o omejevanju posedovanja orožja — v praksi pa je bila razorožitev Armencev pogosto izhodišče za napade. V besedilu se omenja tudi člen 166 osmanskega kazenskega zakonika, ki je bil uradno namenjen nadzoru nad posedovanjem orožja, a so ga lokalne oblasti in milice uporabile za prepoved oborožitve armenskega prebivalstva.

Veliko napadov so izvedla lokalna kurdska plemena in paravojaške enote, pogosto s pasivnim ali neposrednim dovoljenjem lokalnih oblasti. Napadi so zajemali množične poboje, požige vasi in plenjenje premoženja. Ključna žarišča so bila v vzhodni Anatoliji — območja, kot so Sasun, Diyarbakir, Van, Erzurum, Bitlis in Sivas — ter tudi epizode v Istanbulu in drugih bolj urbanih središčih.

V poletju 1896 je armenijska revolucionarna skupina izvedla obleganje Osmanske banke v Carigradu (ott. Ottoman Bank), kar je sprožilo hude represalije proti armenski skupnosti v prestolnici in poslabšalo mednarodno pozornost in odziv.

Percepcija, razloge in interpretacije

Armenci te dogodke imenujejo "veliki pokoli" in jih razumejo kot ciljano in sistematično iztrebljanje ali vsaj etnično čiščenje armenske skupnosti. Nekateri diplomati in sodobni opazovalci so poudarjali, da so bile zlorabe uporabljene kot način pritiska na armensko prebivalstvo ali celo kot politično sredstvo za izzivanje tuje intervencije; tako je britanski veleposlanik v Istanbulu, sir Philip Currie, marca 1894 opazil, da nekateri dogodki delujejo kot provokacije, ki bi lahko pritegnile "tuje sile k posredovanju". Hkrati obstajajo tudi avtorji, vključno s posameznimi turškimi avtorji, ki priznavajo, da je bil uradni razlog varnostne narave pogosto le izgovor za nasilje in poboje.

Število žrtev in humanitarni vpliv

Število smrtnih žrtev ni natančno znano in se med viri zelo razlikuje; sodobne ocene gibljejo med približno 100.000 in 300.000 pobitimi Armenci. Poleg smrtnih žrtev je bilo na tisoče ranjenih, številne skupnosti so bile izbrisane, mnoga doma in cerkve so bile uničene, precejšnje število ljudi pa je bilo prisilno razseljenih. Val beguncev se je usmeril proti zavarovanjem v ruski zoni na Kavkazu ter v druge dele Evrope in Amerike, s čimer se je začela širša armenska diasporna skupnost.

Mednarodna reakcija in posledice za Osmansko cesarstvo

Nasilje je sprožilo močno mednarodno obsodbo, med drugim s strani evropskih držav, misijonarjev in humanitarnih organizacij, ki so poročale o grozodejstvih in zbirale pomoč za prizadete. Vendar so velike sile zadržano posegle v notranje zadeve Osmanskega cesarstva; diplomacija je pritisnila na sultanov režim, a je bilo dejanskih vojaških intervencij malo. Slaba mednarodna odzivnost je oslabila ugled Osmanskega cesarstva in povečala politični pritisk na njegovo vodenje.

Dolgotrajne posledice

• Politika in represija: Pokoli so utrdili vtis, da je oblast pod sultanom Abdülhamidom II. pripravljena uporabiti silo za zatiranje armenskih zahtev po reformah.
• Rast narodnostnih napetosti: Dogodki so ojačali armenski nacionalni premislek in mobilizacijo ter okrepili revolucionarne organizacije, obenem pa povečali nezaupanje med etničnimi skupinami v regiji.
• Demografske in migracijske spremembe: Veliko Armencev je emigriralo v rusko cesarstvo, Evropo in Ameriko, kar je doprineslo k oblikovanju širše armenske diasporne skupnosti.
• Zgodovinski pomen: Mnogi strokovnjaki danes vidijo Hamidijske pokole kot del kontinuuma nasilja nad Armeni, ki je dosegel vrh z genocidom leta 1915; povezave med dogodki so predmet obsežnih zgodovinskih razprav in analiz.

Zaključek

Hamidijski pokoli so bili pomembna prelomnica v zgodovini armensko-osmanskih odnosov: predstavljajo tako hudo humanitarno tragedijo kot tudi politični signal o tem, kako je Osmansko cesarstvo obravnavalo svoje verske in etnične manjšine v času notranjih in mednarodnih pritiskov. Razumevanje teh dogodkov zahteva upoštevanje različnosti virov, različnih ocen in širokega konteksta reform, represije in mednarodne politike tistega obdobja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so bili hamidijski poboji?

V: Kaj je povzročilo nastanek armenskih revolucionarnih skupin?

V: Kako je bil člen 166 uporabljen proti Armencem?

V: Kaj so o teh dogodkih menili nekateri diplomati?

V: Ali turški avtorji priznavajo, da je bil to izgovor za poboje?

V: Kdo je bil pobudnik teh napadov na Armence?

V: Kdaj so se zgodili ti dogodki?

Išči po črki