Takojšnje glasovanje (znano tudi kot alternativno glasovanje, instant-runoff voting ali ranked-choice voting pri nekaterih uporabah) je metoda za izvolitev enega kandidata iz skupine treh ali več. Volivci na glasovnici razvrstijo kandidate po prioriteti — od najljubšega do najmanj priljubljenega. Pri preštevanju se najprej upoštevajo le prve izbire. Če noben kandidat nima večine oddanih glasov, se v ponavljajočih se krogih iznaša kandidat z najmanj glasovi, nato pa se glasovi tistih volivcev prerazporedijo na njihovo naslednjo neizločeno izbiro. Ta postopek se ponavlja, dokler en kandidat ne doseže večine glasov (več kot 50 %) oziroma dokler v igri ostane le en kandidat.

Kako deluje v praksi

Osnovni koraki so:

  • Volivci razvrstijo kandidate po vrstnem redu preferenc (polno ali delno, odvisno od pravil).
  • Preštejejo se glasovi prve izbire.
  • Če je kandidat z večino, je izvoljen; sicer se izloči kandidat z najmanj prvoizbirnih glasov.
  • Glasovi izločenih kandidatov se prerazporedijo na naslednjo preferenco na vsaki glasovnici.
  • Postopek se ponavlja, dokler nekdo ne doseže večine ali ostane zadnji kandidat.

Obstajata dve običajni različici: polno preferenčno (volivci morajo razvrstiti vse kandidate) in neobvezno/-alternativno (volivci lahko navedeta le nekaj prednostnih izbir). Ta izbira vpliva na pojav t. i. izgorelosti glasov (ballot exhaustion), ko so vse preferenčne izbire na glasovnici izločene in glas ni več prenesljiv.

Primeri in razširjenost

V spodnjem domu avstralskega parlamenta se takojšnje glasovanje uporablja že več kot 80 let; Avstralija uporablja sistem, kjer so bile zgodovinsko pogosto obvezne vse preferenčne uvrstitve. V ZDA je ta metoda v uporabi na primer pri volitvah županov v nekaterih mestih, prav tako pa so nekateri zvezni subjekti (npr. država Maine, ter država Alaska za zvezne volitve) uvedli različice rangiranega glasovanja. Volilna udeležba pri takojšnjem glasovanju je običajno primerljiva z udeležbo pri večinskem glasovanju, čeprav je izid odvisen tudi od lokalne prakse, obveznosti glasovanja in angažiranosti volivcev.

Prednosti zagovornikov

  • Zmanjšuje t. i. efekt "žetončka" oziroma ne želi si, da bi glas za manj priljubljenega kandidata avtomatično povzročil poraz sorodne opcije (manjša verjetnost za spoliranje glasov).
  • Volivci lahko iskreno glasujejo za svoje prve preferenčne izbire in hkrati navedejo podporo kompromisnemu kandidatu kot drugo izbiro, kar zmanjša potrebo po taktičnem (kompromisnem) glasovanju.
  • Pogon k iskanju širše podpore: kandidati so pogosto spodbujeni k iskrenejšemu prizadevanju za prepričevanje volivcev iz sredine, saj je pomembno pridobiti tudi druge preference.
  • Potencialno zmanjšuje polarnost in spodkopava oster dvopartijski monopol, ker lahko bolj raznoliki kandidati dobijo podporo.

Glavna kritika in slabosti

  • Če so vsaj trije kandidati realno v igri, lahko razdrobljene prve preference povzročijo izpad kompromisnega kandidata zgodaj v preštevanju; vaš favorit lahko potem v končnem krogu izgubi proti manj zaželenemu nasprotniku.
  • Glasovi se lahko "izgorejo", če volivci ne navedejo nadaljnjih preferenc — v takem primeru zmagovalec morda nima večine vseh oddanih glasov, ampak le večino preostalih neizgorelnih glasov.
  • Takojšnje glasovanje ni Condorcetov sistem — ne zagotavlja, da bo izbrani kandidat premagal vsak drugi kandidata v neposrednem dvoboju.
  • Možnost ne-monotoničnosti: v redkih primerih lahko dodatna podpora kandidatu dejansko škoduje njegovim možnostim (tj. povečanje števila glasov lahko vodi do njegovega izpada v tej metodi).
  • Nasprotniki pogosto nasprotujejo računalniškemu štetju glasovnic, saj so ročni prenosi in preverjanja bolj zapleteni; to sproža pomisleke o preglednosti in zaupanju, če ni ustreznih mehanizmov revizije.

Številčenje, preglednost in tehnologija

Čeprav je algoritem za preštevanje koncepčno preprost, v praksi zahteva natančno upoštevanje vsake preference na glasovnici. To poveča delovno intenzivnost ročnega štetja, zato se pogosto uporabljajo elektronski sistemi ali računalniški postopki. Zaradi tega kritik pogosto poudarjajo potrebo po:

  • jasnih pravilih za ravnanje z nepopolnimi glasovnicami,
  • transparentnih postopkih za preverjanje rezultatov (npr. javne revizije, ročni vzorčni pregledi),
  • izobraževanju volivcev in usposabljanju volilnih delavcev,
  • možnostih za občasne ročne ponovne štetja za potrditev rezultatov.

Strategija volivcev in politični učinki

Zagovorniki trdijo, da sistem spodbuja volivce, da izrazijo svoje prave preferenčne izbire, ne da bi se bali, da bi njihov glas "izgorel". Nasprotniki pa opozarjajo, da volivci pogosto še vedno uporabljajo taktične strategije (npr. ne navajajo manj verjetnih kandidatov), še posebej kadar se bojijo, da bi z navedenjem določene druge izbire nehote pomagali manj zaželenemu nasprotniku. Poleg tega lahko rezultat odraža ne le prvoizbirno priljubljenost, temveč tudi to, kako dobro je kandidat sprejet kot druga ali tretja izbira — kar lahko pomeni, da kandidati, izrinjeni na obeh političnih robovih, izgubijo prostor.

Zaključek

Takojšnje glasovanje prinaša jasne prednosti v smislu zmanjševanja učinka "spoilerja" in spodbujanja kandidatur z širšo privlačnostjo, vendar ni brez pomanjkljivosti: možnost izgorelosti glasov, potrebe po jasnih pravilih in preglednem štetju, pojav nenavadnih strateških rezultatov ter dejstvo, da ne zagotavlja izida, ki bi ustrezal vsem merilom "idealnega" volilnega sistema. Učinek sistema je močno odvisen od pravil (obvezne ali neobvezne preferenčne uvrstitve), izobraževanja volivcev in izvajanja volitev.