Itihasa: definicija in etimologija sanskrtskih epov Ramajane in Mahabharate

Itihasa: definicija in etimologija sanskrtskih epov Ramajane in Mahabharate — razumevanje zgodovine, etimoloških korenin in vloge teh epskih pripovedi v hindujski kulturi.

Itihasa v sanskrtu dobesedno pomeni »zgodovina«. Za hindujce je Itihasa verska in kulturna pripoved, ki združuje zgodovinske jedrce, mitološke dogodke, moralna poučila in družbene vzorce. Itihase so pogosto zapisane kot epske pesmi in imajo osrednjo vlogo v verskem, moralnem in političnem izročilu — med najbolj znanimi itihasami sta Ramajana in Mahabharata.

Etimologija in zgodovinski kontekst

Beseda itihaasa je etimološko povezana z izrazom iti (»tako« ali »tako je«) in z namenom pripovedi, ki trdi, da se je nekaj res zgodilo. Gramatik Panini (približno 4.–5. st. pr. n. št.) in drugi starodavni avtorji omenjajo rabo izraza, kar nakazuje dolgo tradicijo razlage in kategorizacije teh besedil. V klasičnih virih, predvsem v delu Kautilya (Čanakya) – Arthashastra, se Itihasa in sorodne zvrsti navedejo skupaj, kot deli korpusa politične in družbene knjige znanja:

पुराणमितिव्रुत्तमाख्यायिकोदाहरणं धर्मशास्त्रं चेतीतिहासः Puraana (kronike starih), Itivrtta (zgodovina), Akhyayika (zgodbe), Udaaharana (ilustrativne zgodbe), Dharmashastra (kanon pravičnega ravnanja), in Arthashastra (znanost o vladanju) so znani po (sestavljajo korpus Itihaasah, ) Zgodovina Kautilya's Arthashastra, Book 1, Chapter 5

S tem opisom Itihasa pridobi širši pomen, ki se približa sodobni zgodovinopisni rabi — besedila niso le kronike dogodkov, temveč tudi učbeniki politike, etike in družbenega vedenja, ki so bila uporabljena pri izobraževanju vladarjev in državnikov.

Kalhana in definicija namena Itihase

V srednjeveški indijski zgodovinopisni tradiciji Kalhana v Rajatarangini (12. stoletje n. št.) povzame funkcijo zgodovinske pripovedi z naslednjo miseljo:

धर्मार्थ काममोक्षाणामुपदेश समान्वितं । पुरावृत्तं कथायुत्तरूपमितिहासं प्रचक्षते ।।

Kalhanin pomen je v slovenskem prevodu približno: »Itihaasa (‘zgodovina’) je pripoved, polna zgodb in nasvetov, ki bralcu svetujejo, kako naj v življenju dosega četverične cilje (purusharthas): dharma (pravilen način življenja), artha (sredstva oziroma blagostanje), kama (zadovoljitev želja) in moksha (duhovno osvoboditev).« Ta formulacija poudarja, da so itihase namenjene tako pripovedni kot praktični oziroma učni funkciji.

Vsebina, nameni in značilnosti

• Itihase prepletajo zgodovinske dogodke z mitološkimi elementi, rodoslovji in moralnimi prikazi; pri tem pogosto služijo kot vzor za državno upravo, družinsko življenje in osebno etiko.
• Glavni etični in filozofski koncepti, ki se pojavljajo v itihasah, so dharma, artha, kama in moksha — torej praksa pravičnosti, gospodarskih in političnih ciljev, čustvenih/osebnih želja ter duhovnega cilja.
• Itihase so bile dolgo časa prenašane ustno, šele kasneje zapisane; zato jih je treba brati kot dokumente kulturnega in verskega pomena, ne pa kot neposredne sodobne zgodovinske kronike po metodah modernih zgodovinopiscev.

Ramajana in Mahabharata — kaj ju loči

Ramajana (tradicionalno pripisana Valmiki) in Mahabharata (tradicionalno pripisana Vyasi) sta največji epski pripovedi indijske tradicije. Kljub temu, da obe vsebujeta elemente, ki jih danes imenujemo »zgodovinski«, se pomembno razlikujeta po strukturi in vsebini:

• Ramajana je bolj osredotočena, linearna pripoved o življenju princa Rame, njegovih prizadevanjih za pravično vladanje, boju za reintegracijo družinskega reda in o idealih dolžnosti in poklica.
• Mahabharata je obsežnejša, polifonična epopeja, ki vključuje obširne filozofske razprave (npr. Bhagavadgita), kompleksne politične intrige in velike bitke ter obravnava vprašanja družbene pravičnosti, etike vojne in države.
• Obe delo sta imeli pomembno vlogo pri oblikovanju družbenih norm, pravnih pojmov in verskih praks v južnoazijskem prostoru ter še danes vplivata na literaturo, gledališče, film in ljudsko vero.

Datiranje in zgodovinopisna raba

Datiranje epov je predmet znanstvenih razprav. Sodobne ocene predlagajo, da se jedra Ramajane in Mahabharate pojavijo v različnih obdobjih: nekateri elementi Ramajane lahko izvirajo že iz starejših ustnih slojev (vse do tisočletij pred našim štetjem v okviru ustne tradicije), vendar se pisno utrjevanje pogosto umešča v tisočletja okoli 1. tisočletja pr. n. št. do nekaj stoletij pred našim štetjem; za Mahabharato večina raziskovalcev predlaga dolgo obdobje sestavljanja in redakcije, ki se razteza od približno 4. stoletja pr. n. št. do nekaj stoletij po krščanskem štetju. Zaradi kompleksnosti tradicije so ti datumi ocenjeni in predmet nadaljnjih raziskav.

Pomen danes

Itihase še vedno igrajo osrednjo vlogo v kulturnem in verskem življenju na območju Južne Azije ter v diaspori: recitacije, gledališke uprizoritve, filmi, televizijske serije in lokalne različice teh epov ohranjajo in obnavljajo njihove pripovedi. Hkrati jih raziskovalci uporabljajo pri preučevanju zgodovine, religije, prava in politične teorije v zgodnji Indiji — vendar zavedajoč se razlik med pripovedjo, mitom in sodobnimi zahtevami zgodovinopisja.

Ker Itihasa nosi tako tradicijo kot tudi utilitarni vidik (poučevanje o tem, kako naj se živi in vlada), je razumevanje te zvrsti najbolj jasno, če ločimo različne plasti: versko-mitološko vsebino, moralno-didaktični namen in politično-zgodovinski kontekst.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj pomeni beseda "Itihasa" v sanskrtu?

V: Katera sta za hindujce dve pomembni Itihasi?

V: Kakšen je prvotni pomen besede Itiihasa?

V: Kdaj se je v literaturi pojavila ena prvih omemb Itihaase?

V: Kako je Kautilja opredelil Itihaasa?

V: Kakšen je Kalhanin citat o zgodovini iz Rajataranginija?

V: Kako indijski jezik obravnava kalhano?

Išči po črki