Limfogranuloma venereum: definicija, prenos, simptomi, zdravljenje

Limfogranuloma venereum (LGV) je kronična (dolgotrajna) okužba limfnega sistema, ki jo povzročajo tri različne vrste bakterije Chlamydia trachomatis. Bakterije se širijo s spolnimi stiki. Okužbe ne povzročajo iste bakterije, ki povzročajo genitalno klamidijo.

LGV je pogostejši v Srednji in Južni Ameriki kot v Severni Ameriki. V Združenih državah Amerike vsako leto diagnosticirajo nekaj sto primerov LGV. Vendar pa dejansko število okužb ni znano.

LGV je pogostejša pri moških kot pri ženskah. Glavni dejavnik tveganja je okužba s HIV.

Simptomi LGV se lahko začnejo nekaj dni do enega meseca po stiku z bakterijo. Simptomi vključujejo:

Tipični znaki in potek bolezni

Primarna lezija: majhen brezbolen ali rahlo boleč ulcer ali papula na mestu okužbe (genitalije ali anogenitalno območje), ki pogosto hitro izgine in tako ostane neopažen.
Sekundarna faza: boleče, otečene bezgavke (inguinalni ali femoralni “buboes”), lahko se oblikujejo abscesi ali fistule. Bezgavke so pogosto boleče in medsebojno povezane (tako imenovani “grozd” ali “string sign”).
Rektalna/analna okužba (pogosto pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi): simptomi proktitisa — krvavitev iz danke, izcedek, bolečine pri iztrebljanju, tenesmi in občutek potrebe po iztrebljanju.
Sistemski simptomi: vročina, utrujenost, bolečine v mišicah in splošno slabo počutje.
Kronične posledice: brez zdravljenja lahko pride do trajnih sprememb limfnega obtoka (npr. genitalna elefantija), stenoze dank, fistul in neplodnosti v primeru širjenja na reproduktivni trakt.

Kako se prenaša

Glavni način prenosa je neposreden spolni stik (vključno z vaginalnim, analnim in oralnim seksom) z okuženo osebo.
Mikroorganizem se lahko širi iz primarne lezije ali iz okuženega rektalnega/analnega epitela.
Asimptomatske okužbe so možne in lahko vodijo do nezavednega prenosa.

Diagnoza

Kombinacija kliničnih znakov (boleče ingvinalne bezgavke, proktitis) in laboratorijskih testov.
Dokaz bakterije z molekularnimi metodami (NAAT/PCR) iz brisov primarne lezije, bezgavke ali rektuma. Pomembno je, da laboratorij po potrebi dodatno tipizira serovarje (L1–L3), ker običajne preiskave klamidije niso vedno dovolj za razlikovanje LGV.
V primeru oteklih bezgavk se lahko izvede aspiracija ali biopsija za mikrobiološki in histološki pregled.
Serološki testi so lahko v pomoč, vendar niso vedno zanesljivi za potrditev akutne okužbe.
Pri sumu na LGV zdravniki pogosto priporočajo testiranje tudi na druge spolno prenosljive okužbe (vključno z HIV, sifilisom in običajno genitalno klamidijo).

Zdravljenje

Priporočeno zdravljenje je doksiciklin 100 mg peroralno dvakrat dnevno 21 dni. To je standardni, najpogosteje uporabljen režim.
Če je doksiciklin kontraindiciran (npr. nosečnost, dojenje ali majhni otroci), se lahko uporabljajo alternativne možnosti, ki jih določi zdravnik — pogosto azitromicin ali eritromicin, vendar mora izbira zdravljenja upoštevati nosečnost, starost in resnost bolezni. Pri nosečnicah je pomembno posvetovanje s specialistom.
Aspiracija ali kirurško odvodnenje velikih abscesov lahko olajša simptome; v kroničnih primerih so lahko potrebne kirurške korekcije za zdravljenje stenoze ali fistul.
Partnersko zdravljenje in sledenje stikom: vsi spolni partnerji v zadnjih 60 dneh ali zadnji partnerji pred pojavom simptomov naj se pregledajo in zdravijo, če je potrebno.
Dokler traja zdravljenje in simptomi se ne izboljšajo, se priporoča abstinenca od vseh spolnih odnosov.

Preprečevanje

Uporaba kondomov zmanjšuje tveganje prenosa, vendar popolnoma ne izloči tveganja, če so okužena področja zunaj področja, ki ga kondom pokriva.
Redno testiranje na spolno prenosljive okužbe za osebe z več spolnimi partnerji ali osebe, ki imajo spolne odnose z novimi partnerji, predvsem pri skupinah z večjim tveganjem (npr. MSM).
Omejitev števila spolnih partnerjev in odprta komunikacija o zdravju ter rezultati testiranj s partnerji.
Hitro zdravljenje ob sumu na okužbo ter sprotno obveščanje in zdravljenje seksualnih partnerjev.

Kaj pričakovati in spremljanje

Mnogi bolniki se izboljšajo že v nekaj dneh po začetku antibiotičnega zdravljenja, vendar je treba zdravljenje dokončati v celoti (21 dni pri doksiciklinski terapiji).
Ponovno testiranje za ugotavljanje izčrpnosti okužbe (test-of-cure) običajno ni potrebno, razen če simptomi vztrajajo ali se ponovijo, ali če obstajajo pomisleki glede režima zdravljenja ali bolnikovega odpora na terapijo.
V primeru trajnih ali napredujočih simptomov je potrebna ponovna ocena in morda daljša ali kombinirana terapija ter kirurški poseg.

Kdaj poiskati zdravniško pomoč

Če se pojavi boleča oteklina v dimljah, nenavaden izcedek ali krvavitev iz danke, bolečine pri odvajanju blata, vročina ali splošno slabo počutje po spolnem stiku, posebej če imate znane dejavnike tveganja (npr. okužbo s HIV ali več spolnih partnerjev).
Če imate že potrjeno LGV in simptomi ne izzvenijo po začetku terapije.

Pomembne opombe

LGV ni ista okužba kot običajna genitalna klamidija; za potrditev je včasih potrebna dodatna laboratorijska tipizacija.
V epidemioloških žariščih in skupinah z višjim tveganjem so izbruhi pogostejši — pri sumu na izbruh je pomembno sodelovanje z javnim zdravjem za sledenje stikom in nadzor širjenja.

Če imate dodatna vprašanja ali želite prilagoditi vsebino glede na specifično ciljno publiko (npr. pacienti, zdravstveni delavci ali splošna javnost), jih prosim navedite in besedilo bom prilagodil.