Mangelwurzel: krmna korenasta zelenjava (Beta vulgaris, skupina Crassa)

Mangelwurzel (iz nemščine) se imenuje tudi "mangel wurzel", "mangold wurzel", "mangold", "mangel beet", "field beet" in "fodder beet". Gre za gojeno korenasto zelenjavo, namenjeno predvsem za krmljenje živine, včasih pa se jo uporablja tudi za prehrano ljudi v stiski ali kot stranski pridelek.

Je sorta Beta vulgaris, iste vrste, iz katere izhajata rdeča pesa in sladkorna pesa. Skupina kultivarjev se imenuje skupina Crassa. Njene velike bele, rumene ali oranžno-rumene nabrekle korenine so bile v 18. stoletju razvite kot krmna rastlina za krmljenje živine.

Opis rastline

Mangelwurzel tvori velike, mesnate korenine, ki so lahko okrogle, podolgovate ali valjaste. Korenina je v notranjosti sočna in vsebuje veliko vlage ter sladkorjev in škroba. Rastlina je enoletna oziroma dvoletna v biološkem smislu (v prvem letu tvori korenino in listje, v drugem letu cveti in setvuje, če je ne zrežemo). Listi so podobni listom drugih oblik Beta vulgaris, vendar se liste običajno ne uživa v tolikšni meri kot pri listnem mangoldu (Swiss chard).

Gojenje in potrebe

Sajenje: običajno se seme seje spomladi, ko je zemlja dovolj topla; točen čas je odvisen od podnebja in sorte. Semena položimo plitvo (2–3 cm) in pri setvi upoštevamo razmik med rastlinami in vrstami.
Tla: najbolje uspeva v globokih, rodovitnih, dobro odcednih tleh z nevtralno do rahlo alkalno pH vrednostjo. Težka in stalno mokra tla lahko povzročijo gnitje korenin.
Nega: potrebuje zmerno zalivanje, zlasti v sušnih obdobjih, ter dodajanje organskega ali mineralnega gnojila glede na hranilno stanje tal. Pomembna je redna odstranitev plevela v zgodnji fazi rasti.
Kolobar: zaradi skupnih škodljivcev in bolezni s sorodnimi vrstami (npr. pesa) se priporoča večletni kolobar (3–4 leta) med posevnimi skupinami.
Bolezni in škodljivci: lahko jo napadajo glivične bolezni (npr. listne pegavosti), semenska in talna gniloba ter glodavci; tudi nekateri žuželčni škodljivci in nematode so lahko problem.

Žetev in shranjevanje

Mangelwurzel običajno oberemo pozno poleti ali v jeseni, preden nastopijo zelo hudi zmrzali. Nekatere sorte prenesejo šibko zmrzal, vendar lahko močna zmrzal poškoduje korenine. Korenine je mogoče shranjevati v hladnih, vlažnih pogojih (kleti, skladišče za korenovke) ali v kopah (clamps), kjer so zaščitene pred izsušitvijo in zmrzaljo. Za daljše shranjevanje je pomembno, da so korenine zdrave in brez poškodb.

Uporaba

Glavna uporaba je kot silažna in suha krma za govedo, ovce, prašiče in druge živali. Korenine so bogate z vodo in energijo, listje pa ponuja dodatne beljakovine in minerale. Poleg tega so mangelwurzel pogosto uporabljali pri vzreji in selekciji za razvoj sladkorne pese in drugih oblik pese.

V kulinariki se korenine lahko obdelajo podobno kot druge korenovke: kuhane, pečene ali narezane na krmo. Listi so užitni, vendar se redkeje uporabljajo kot glavna zelenjava, saj sta listni mangold (skupina Cicla) in rdeča pesa bolj priljubljena za to uporabo.

Hranilna vrednost

Korenine vsebujejo veliko vode, nekaj enostavnih ogljikovih hidratov (sladkorjev) in vlaknin ter manjše količine beljakovin. Rumene in oranžne sorte pogosto vsebujejo več provitamina A (beta-karotena) kot bele. Mangelwurzel je dober vir kalija in drugih mineralov, pri prehrani živali pa je pomembno upoštevati celoten obrok in morebitno dodajanje drugih hranil za uravnoteženo prehrano.

Razlike glede na druge vrste

Ne zamenjujte mangelwurzel z listnim mangoldom (Swiss chard), ki je druga oblika Beta vulgaris (skupina Cicla) in je prirejena predvsem zaradi užitnih listov, ne pa velikih korenin. Tudi rdeča pesa in sladkorna pesa spadajo v isto vrsto, vendar so prirejene za različne namene (užitek, proizvodnja sladkorja).

Za uspešno pridelavo je koristno poznati lokalne sorte, priporočila za gnojenje in zaščito rastlin ter se posvetovati z lokalnimi svetovalci ali kmetijskimi službami glede prilagojenih praks in sort, ki najbolje uspevajo v vašem podnebnem območju.