Medlar (Mespilus germanica): opis, izvor in raba

Medlar je drevo in ime za sadež tega drevesa. Njegovo latinsko ime je Mespilus germanica (pogosto imenovano tudi »nemški medlar«), vendar rastlina ne izvira iz Nemčije. Naravno raste na Bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Evropi; Rimljani so ga razširili po Evropi, med drugim v Nemčijo. V bližini Kaspijskega morja so ljudje medlar gojili že pred približno tremi tisoč leti. V Grčijo je prišel okoli 700 pr. n. št., v Rim pa približno 200 pr. n. št., in je bil v rimskih ter srednjeveških časih pomembna sadna rastlina. Toda od 17. stoletja naprej so ljudje začeli daje prednost drugim sadnim vrstam in gojenje medlarja je upadlo; danes ga ljudje ne gojijo pogosto.

Opis rastline

Medlar potrebuje topla poletja in blage (ne prehladne) zime. Raje ima sončna in razmeroma suha mesta. Na najboljših rastiščih lahko zraste do osem metrov v višino, čeprav je običajno nižje od običajnega visokovitega drevja. Medlar je listopadna rastlina in ima značilno srednjo življenjsko dobo — običajno živi od trideset do petdeset let, kar je v primerjavi z mnogimi sadnimi drevesi razmeroma kratko.

Listi medlarja so temno zeleni, običajno dolgi do petnajst centimetrov in široki okoli tri centimetre. Cvetovi se pojavijo pozno spomladi; so svetli, navadno beli s kančkom rožnate barve, in privabljajo različne opraševalce. Rdeče-rjavi plodovi medlarja so podobni jabolkom in merijo približno dva do tri centimetre v premeru; imajo ploščato obliko z izrazitim dnom. Sveži plodovi so zelo trdi in kisli ter vsebujejo veliko taninov, zato jih običajno ne jemo takoj z drevesa — morajo se najprej zmehčati.

Zorenje, pobiranje in priprava

Plodove običajno pobiramo pozno jeseni. Za uživanje je značilno zorenje po trgatvi, proces, ki ga v strokovni literaturi imenujejo »bletting« oziroma slovensko zmehčanje. Zmehčanje dosežemo z izpostavitvijo hladnemu vremenu ali hranjenjem v hladnem prostoru nekaj tednov; plod postane mehkejši, izgubi kislost in razvije prijetnejši, skoraj meden okus. Ko je zrel, ga lahko jemo surovega (z lupino ali olupljenega), uporabljamo pa tudi v kuhinji za marmelade, želeje, kompot, peciva in kot dodatek pri pripravi pitnih likerjev ali šege (»medlar jam« oziroma posebno »medlar cheese«).

Gojenje in nega

• Podnebje: Medlar potrebuje topla poletja in blage zime; prenese zmerne zmrzali, vendar hude zime škodujejo cvetom in mladim poganjkom.
• Tla: Je prilagodljiv glede tal — uspeva v apnenčastih do rahlo kislih tleh, dobro prenaša suša in slabo odcedna tla niso priporočljiva.
• Sonce: Najbolje uspeva na sončnih rastiščih.
• Obrezovanje: Potreben je občasni obrez za oblikovanje krošnje in odstranjevanje bolnih ali zgoščenih vej; obrezovanje spodbudi zračenje in boljšo rodnost.
• Razmnoževanje: Razmnožujemo ga s semeni, cepljenjem ali kalemljenjem. Nekatere gojene sorte so delno samoplodne, druge pa potrebujejo opraševalca.

Uporaba in hranilna vrednost

Medlarje uporabljamo kot jedilne po zmehčanju in za različne konzervirane izdelke: marmelade, želeje, kompot, nadeve in likerje. Zaradi velike vsebnosti taninov v nezrelih plodovah so bili plodovi v preteklosti uporabljeni tudi v ljudskem zdravilstvu (za lajšanje prebavnih težav, kot adstringent), vendar je danes uporaba v medicini omejena. Zreli plodovi vsebujejo vitamin C, prehranske vlaknine in antioksidante, imajo pa tudi značilen aromatičen profil, ki ga ljudje pogosto opisujejo kot prijetno sladkokisel z notami hrustljavosti in rahlo začinjenosti.

Težave, škodljivci in bolezni

Medlar lahko napadejo bolezni in škodljivci, značilni za družino rožnic (Rosaceae). Najbolj pogoste težave vključujejo gnitje plodov, glivične bolezni ter bakterijske okužbe, na primer požarno gnilobo (fire blight), ki lahko prizadene cvetove in veje. V sadovnjakih je smiselno spremljati stanje dreves, izvajati sanitarno obrezovanje in zagotoviti dobro kroženje zraka v krošnji.

Raznolikost, pomen in ohranitev

Obstajajo različne lokalne sorte medlarja, ki se razlikujejo po velikosti plodov, okusu in zahtevah po zorenju. Ker gojenje ni več razširjeno v intenzivnih nasadih, ima medlar v mnogih regijah vlogo bolj kot vrtna ali zgodovinska kulturna rastlina in kot zanimiva pridobitev za manjše sadovnjake in ekološke vrtove. Ohranitev avtohtonih sort in izmenjava semen ter sadik prispevata k ohranjanju biotske raznovrstnosti te stare kulturne rastline.

Medlar je torej zanimiva, zgodovinska sadna vrsta z edinstvenim postopkom zorenja in različnimi kulinaričnimi ter okrasnimi možnostmi, ki v sodobnih vrtovih in manj razširjenih sadovnjakih ohranja svoje mesto zaradi posebnega okusa in kulturne vrednosti.

Vprašanja in odgovori

V: Kako je latinsko ime drevesa medlina?

V: Od kod so ga vzeli Rimljani?

V: Kako dolgo nazaj so ljudje začeli gojiti medlere v bližini Kaspijskega morja?

V: Kdaj je prišel v Grčijo in Rim?

V: Kakšno podnebje potrebuje medlar, da dobro raste?

V: Kako visoka je lahko rastlina medlarja v idealnih razmerah?

V: Kako so videti plodovi, ko so zreli?

Išči po črki