Melona: definicija, vrste, pridelava in uporaba

Melona: definicija, vrste, pridelava in uporaba — vodič s sortami, nasveti za gojenje in kulinariko za sočne rezultate.

Melona je katerikoli užitni mesnati sadež iz družine bučnic (Cucurbitaceae). Vzgojenih je bilo veliko različnih sort, zlasti muškatnih melon. Botanično gledano je melona sadje, vendar se nekatere vrste pogosto štejejo za zelenjavo. Večina melon spada v rod Cucumis, nekatere pa tudi v rod Benincasa, Citrullus in Momordica. Melona sodi v skupino Cucumis, lubenica pa v skupino Citrullus.

Beseda melona izvira iz latinske besede melopepo, ki izhaja iz grške besede μηλοπέπων (mēlopepon).

Vrste in sorte

Melone vključujejo več botaničnih vrst in številne sorte. Najpogostejše skupine so:

• Cucumis melo – sem sodijo muškatne melone, cantaloupe, honeydew, Galia in številne druge sorte z različnimi oblikami, barvami lupine in barvami mesa (rumeno, oranžno, zeleno).
• Citrullus lanatus – lubenica (navadno bolj sočna in zlasti s sladkim rdečim ali rožnatim mesom) spada v ta rod, čeprav se v vsakdanji rabi loči od ostalih melon.
• Benincasa hispida – zimska ali voskasta melona, večinoma uporabljena kot zelenjava v azijskih jedeh in za vlaganje.
• Momordica charantia – grenivka ali grenka melona, uporablja se kot zelenjava v nekaterih kuhinjah in ima tudi zdravilne tradicionalne uporabe.

Pridelava

Melone so toplotno zahtevne rastline, ki potrebujejo veliko sonca in dolgo vegetacijsko obdobje. Osnovne smernice za pridelavo:

• Lokacija: polno sonce, zaščita pred močnim vetrom.
• Tla: globoka, rodovitna, dobro odcedna tla z višjo vsebnostjo organske snovi; pH 6,0–7,5.
• Sajenje: direktna setev ali presajanje sadik po preteku nevarnosti pozebe; razmak med rastlinami običajno 60–150 cm, odvisno od sorte.
• Gnojenje: zmerno dušikovo gnojenje v začetku rasti, več fosforja in kalija ob cvetenju in porajanju plodov za boljše sladkorje.
• Namakanje: enakomerno in zadostno, vendar ne prenasičeno; prevelika količina vode bližje času zorenja zmanjšuje sladkost in poveča razpokanje.
• Opraševanje: večina sort zahteva opraševanje čebel; pri pomanjkanju žuželk se uporablja ročno opraševanje.
• Podpora in obrezovanje: manjše vrste (npr. tinkane sorte) lahko gojimo na mrežah ali oporah; pri velikih razraslih sortah običajno pustimo plazeče rasti.

Žetev in znaki zrelosti

Zrelost se razlikuje glede na sorto. Pri muskatnih melonah je znak zrelosti pogosto oddalitev ploda od peclja (»slip«), pri nekaterih sortah se spremeni barva in pojavi močan vonj. Lubenice pogosto zori po spremembi barve spodnje strani (tista, ki leži na zemlji) in po trkanju (tup, votel zvok). Priporočljivo je pobirati melone previdno, z rezanjem peclja, da se ne poškoduje plod.

Težave, bolezni in škodljivci

• Najpogostejše bolezni: pepelasta plesen, peronospora, bakterijske bolezni in gnilobe; preprečujemo jih s pravilnim prezračevanjem, kolobarjenjem in odpornimi sortami.
• Škodljivci: listne uši, bučne muhe, kovinski hrošči (cucumber beetles) in pršice lahko povzročajo škodo; spremljanje in zgodnja kontrola (biološka ali kemična) sta pomembna.
• Preventiva: kolobarjenje, odstranjevanje okuženih rastlin, uporaba zaščitnih mrež in ohranitev zdrave populacije opraševalcev.

Uporaba v kulinariki in doma

Melone se uživajo sveže, v solatah, smutijih, hladnih juhah (gazpacho), kot del sadnih jedi in sladic. Nekatere vrste se vlagajo ali kuhajo (zimska melona), semena pa se lahko pražijo in jedo kot prigrizek. V mnogih kuhinjah so melone priljubljene v kombinaciji s pršutom, siremi in limoninim sokom.

Prehranske vrednosti in zdravilne lastnosti

Melone so bogate z vodo (več kot 85 %), nizkokalorične in dober vir vitaminov, predvsem vitamina C in provitamina A (beta-karoten) pri oranžnem mesu. Vsebujejo tudi kalij, vlaknine in antioksidante. Zaradi visoke vsebnosti vode so osvežilne in pomagajo pri hidraciji. Nekatere vrste (npr. grenivka) se uporabljajo v tradicionalni medicini, vendar naj se pri zdravstvenih težavah raje posvetujete s strokovnjakom.

Izbira, shranjevanje in priprava

• Izbira: izberite melone s prijetnim aromatičnim vonjem pri cvetnem delu, brez mehkih ali plesnivih mest. Pri mnogih sortah je lepo zapeljana lupina ali »netting« znak zrelosti.
• Skladiščenje: cele melone hranimo na sobni temperaturi nekaj dni, dokler niso zelo zrele; nato jih lahko spravimo v hladilnik. Narezane melone vedno hranimo v zaprti posodi v hladilniku in porabimo v 2–4 dneh.
• Priprava: melone operemo pred rezanjem, da preprečimo prenos umazanije na meso. Semena lahko odstranimo in posušimo za kasnejšo uporabo ali sajenje.

Kulturni pomen in zgodovina

Melone imajo dolgo zgodovino uživanja po svetu, z več kot tisočletno pridelavo v Aziji, Afriki in sredozemskih deželah. Različne sorte so jih kultivirale in prilagajale lokalnim klimam ter okusom, kar je pripeljalo do velike raznolikosti danes znanih sort.

Melone so vsestranska skupina sadežev: od osvežilnih namiznih sadežev do kuhinjske sestavine in tradicionalne medicine. Pravilna izbira sorte, skrb pri pridelavi in ustrezno shranjevanje pripomorejo k temu, da bodo plodovi sočni, sladki in prijetni za uporabo v številnih jedeh.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je melona?

V: Ali obstaja veliko različnih vrst melon?

V: Ali se vse melone štejejo za sadje?

V: Ali obstajajo melone, ki veljajo za zelenjavo?

V: V kateri rod spada večina melon?

V: Ali obstajajo še drugi rodovi, v katere spadajo melone?

V: Od kod izvira beseda melona?

Išči po črki