Melone (Cucumis melo): definicija, izvor in vrste

Melone (Cucumis melo) so vrsta melone, ki zajema več kulturnih sort in podvrst z različno obliko, barvo in okusom plodov. Med bolj znanimi so Kantalupe (pogosto s peščeno do oranžno skorjo in aromatičnim, sladkim mesom) ter sorte, ki jih imenujemo Honeydew (s svetlo zelenim, sočnim mesom). Melone izvirajo iz regij Perzije in Srednje Azije; sodijo med pridelke s starodavno zgodovino gojenja in selekcije.

Izvor in zgodovina

Melone so doma v Perziji (današnjem Iranu) in okoliških krajih, kjer so jih gojili že v antiki. Skozi trgovske poti in selitve so se razširile po Sredozemlju; v Evropo so jih prinesli antični trgovci in rimski naseljenci, njihovo širjenje pa se je nadaljevalo tudi v srednjem veku. V nekaterih virih se omenja prisotnost melon v zahodnem delu Evrope že v času rojstva Kristusa, vendar je intenzivnejše gojenje in selekcija sort potekalo kasneje.

Imena in izvor imen

Ime cantaloupe naj bi izhajalo iz italijanskega mesta, kjer so določene sorte melon bolj sistematično gojili: Cantalupo nel Sannio. Ime muškatne melone (muskmelon) pa izhaja iz besede "musk" (v perzijščini pomenijo parfum ali močna aroma) in francoske besede "melon". Ta francoska beseda izhaja iz latinske besede melonem (tožilnik besede melo), kar pomeni "plod kumare".

Botanični in fizični opis

Melone so običajno enoletne plezalke ali plazeče rastline iz družine bučevk (Cucurbitaceae). Imajo razvejane vitice, velike listne ploskve in rumenozelene cvetove. Plod je jagoda botanično (pekoid) zmesjo mesa in semen v sredini. Velikost, obliko in teksturo skorje ter barvo mesa določajo sorte — od gladkih zelenih (honeydew), prek mrežastih in rjavkastih (cantaloupe), do podolgovatih in rumenih tipov.

Vrste in sorte

  • Kantalupe: pogosto s karakteristično mrežasto skorjo in oranžnim, zelo dišečim mesom.
  • Muskmelon: skupina sort z močnejšim aromatičnim vonjem (priznan vir izraza "musk").
  • Honeydew: običajno gladka, svetlo zelena skorja in sladko, sočno zeleno meso.
  • Podolgovate in vodne sorte: manj aromatične, pogosto zelo sočne in osvežilne.

Gojenje in zahteve

Melone zahtevajo toploto in dolgo rastno dobo brez poznih zmrzal. Najbolje uspevajo na sončnih rastiščih z dobro prepustno, rahlo in humusno zemljo. Pomembni so:

  • zadostna polnina sonca (vsaj 6–8 ur dnevno),
  • dobro odcedno zemljišče in redno, a zmerno zalivanje (preveč vode lahko znižuje aromo),
  • pravilna razdalja med rastlinami zaradi razraščanja vitic,
  • opraševanje z žuželkami (čebele so ključne za dober pridelek),
  • rotacija posevkov in higiene, da se zmanjša tveganje bolezni (npr. pepelasta plesen, plesni).

Pridelava in zorenje

Plodove pobiramo, ko so popolnoma zreli — to pogosto oznanjajo intenziven sladek vonj, rahlo popuščanje pri mestu stebla (plod "odstopi") in sprememba barve skorje glede na sorto. Pri nekaterih sortah se plod ob zrelosti sam enostavno loči od stebla (eng. slip). Če melona ob trganju ni popolnoma zrela, se aroma ne bo razvila v polni meri.

Uporaba in hranilna vrednost

Melone so osvežilna poletna sadja, pogosto uživane sveže, narezane v solatah, smutijih ali kot priloga k suhomesnatim jedem (npr. melona s pršutom). So bogat vir vode, vitaminov (zlasti vitamina C in beta-karotena pri oranžnem mesu), mineralov (kalij) in imajo relativno malo kalorij. Zmerna poraba prispeva k hidraciji in vnosa mikronutrientov.

Skladiščenje

Nezrele melone hranimo na sobni temperaturi, da dozorijo. Ko so zrele, jih hladimo (v hladilniku na 1–4 °C), da podaljšamo obstojnost — cela zrela melona v hladilniku zdrži nekaj dni do tedna, narezana pa je najbolje porabiti v 2–3 dneh in jo hraniti v zaprti posodi.

Bolezni in škodljivci

Najpogostejši problemi pri gojenju vključujejo pepelasto plesen, gnilobe, bolhe (aphids), in druge vrste žuželk ter bolezni, ki se prenašajo preko zemlje. Preprečevanje z ustrezno rotacijo, uporabo odpornih sort, odstranjevanjem okuženih rastlin in skrbnim vodenjem vlage pomaga zmanjšati tveganje.

Melone so priljubljena in vsestranska vrsta sadja, ki zahteva nekaj pozornosti pri gojenju, vendar nagradi z aromatičnimi in osvobodilnimi plodovi, primernimi za številne kulinarične uporabe.

Zgodovina

Škampi izvirajo iz Irana ter delov Indije in Afganistana. Prva znana omemba muškatne melone je iz Grčije iz 3. stoletja pred našim štetjem. Obstaja stara egipčanska slika, ki prikazuje sadež, za katerega nekateri menijo, da je bil muškatna palma. V prvem stoletju našega štetja so Rimljani poznali melono, Grki in Rimljani pa so ugotovili, da se lahko uporablja kot zdravilo ali za uživanje. Približno v tem času je za melono izvedela tudi Kitajska.

V srednjem veku se je muškatna melona razširila po Evropi vse do Španije, Krištof Kolumb pa je leta 1494 prinesel njena semena na Karibe. V 16. stoletju so ga Španci, Angleži in ameriški domorodci gojili po vsej Severni Ameriki. Do leta 1650 so muškatno palmo gojili tudi v Braziliji.

Okus

Okusi melon se lahko zelo razlikujejo, odvisno od posameznega sadeža: nekatere so sladke, druge pa po okusu bolj spominjajo na svojo sorodnico, kumarico iz družine cucurbitaceae. Leta 1513 je španski pisatelj o muškatih dejal, da so "dobre [muškate] podobne dobrim ženskam, slabe pa slabim ženskam". Morda je pričakoval, da bodo vse melone sladke, kar pa ni tako, kot smo že omenili.


AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3