Aspiracija v fonetiki: definicija, primeri in zapis v IPA

Aspiracija v fonetiki pomeni dodatno izdihovanje zraka po sprostitvi soglasnika — praktično gre za kratek tok brezglasnega zraka, ki sledi izpustu zapore pri stopu ali afrikati. Če si pred usta položite list papirja, se bo ta premaknil ob izgovorjavi aspiriranega soglasnika, medtem ko se pri neaspiriranem soglasniku ne premakne. Aspiracija je običajno lastnost soglasnikov (ne samoglasnikov) in se v IPA običajno označi s superskriptnim znakom ʰ, npr. /pʰ/, /tʰ/, /kʰ/.

Kako nastane in kako ga merimo

Aspiracija nastane kot obdobje brezglasnega zraka (breath) po sprostitvi zapore pri stopu ali afrikati, preden se začne fonacija naslednjega samoglasnika. Fonetiki to merijo z vrednostjo, imenovano voice onset time (VOT) — čas od sprostitve do začetka glasu. VOT aspiriranih soglasnikov je običajno daljši (npr. ~30–100 ms pri angleških aspiriranih /p t k/), medtem ko je pri neaspiriranih soglasnikih VOT krajši ali blizu ničle. V nekaterih jezikih so razlike v aspiraciji fonemične (t.j. sprememba aspiracije spremeni pomen besede), v drugih pa gre za alofon (ne spremeni pomena).

Primeri v angleščini

V angleščini so tipični aspirirani soglasniki brezglasni stopi (in pri nekaterih govorceh tudi afrikate/frikativi) na začetku poudarjene zloge ali na začetku besede pred poudarjenim samoglasnikom. Primeri: prvi soglasnik v besedah "pick", "tick", "kick" in "chick" je aspiriran. V IPA jih lahko zapišemo kot /pʰɪk/, /tʰɪk/, /kʰɪk/ in /t͡ʃʰɪk/ v tem vrstnem redu. Aspiracija se navadno ne pojavi za soglasniki, ki se pojavijo za /s/ na začetku zloge (npr. /p/ v "spit" ni aspiriran: /spɪt/) niti na koncu zloge v mnogih položajih (npr. /p/ v "tip" ni aspiriran in je pogosto neizpuščen).

Ali je aspiracija v angleščini fonemična?

Ne — v angleščini je aspiracija praviloma alofonična: nasprotja med glasovi niso ustvarjena z aspiracijo, temveč z drugimi lastnostmi (npr. razlikovanje med brezglasnimi in glavnimi soglasniki). Pri angleščini torej sprememba aspiracije navadno ne spremeni pomena besede, čeprav jo govorci zaznavajo kot del natirnega izgovora.

Aspiracija v indijskih jezikih

V indijskih jezikih, kot je hindujščina, so aspirirani soglasniki pogosto fonemični in vključujejo tudi verzije z glasnostjo (t. i. »breathy‑voiced« ali »murmured« soglasniki). Te govorimo kot »aspirirani glasovi« in jih v latinici pogosto zapišemo z dopolnitvijo h za soglasnik (npr. bh, dh, gh). V IPA se za takšne zavite glasove uporablja znak ʱ (npr. /bʱ/, /dʱ/), kar označuje, da gre za glasni soglasnik z breathy‑kakovostjo soproženja.

Aspiracija v mandarinščini in sistemi romanizacije

V kitajščini (mandarinščini) ne najdemo para glasnih in brezglasnih stopov/afrikatov kot v mnogih indoevropskih jezikih; namesto tega Mandarin razločuje soglasnike predvsem po aspiraciji. To pomeni, da je v mandarinščini kontrast med respiriranimi in nerespiriranimi (aspirated vs. unaspirated) bezglasnimi stopi in afrikatami fonemičen. V pinyinu so aspirirani soglasniki zapisani z istimi črkami kot brezglasni soglasniki v angleščini (p, t, k), medtem ko so neaspirirani zapisi predstavljeni z b, d, g (torej pinyin ne odraža glasnosti, temveč aspiracijo). Na primer beseda Gaokao (高考) v IPA približno zveni kot /kau̯.kʰau̯/ — drugi člen ima aspirirani /kʰ/.

V pravopisu Wade‑Giles je aspiracija prikazana z apostrofom za črko (npr. Kaok'ao), namesto z ločeno črko kot v pinyinu.

Zapis aspiracije v IPA

• Navaden način označevanja aspiracije je z superskriptnim znakom ʰ: /pʰ/, /tʰ/, /kʰ/, /t͡ʃʰ/.
• Breathy‑voiced ali »glasni aspirirani« soglasniki (kot v nekaterih indijskih jezikih) se v IPA označijo z znakom ʱ: /bʱ/, /dʱ/ itd.
• V analizah se pogosto navaja tudi VOT (voice onset time) kot kvantitativna mera aspiracije.

Dodatni primeri

• Angleščina: pit /pʰɪt/, spit /spɪt/ (neaspirirano), bite /baɪt/ (glasni soglasnik, brez aspiracije kot kontrasta).
• Mandarinščina: bā (pinyin b-, neaspirirano /pa/ z dolgim tonom) vs. pā (pinyin p-, aspirirano /pʰa/), kar je fonemična razlika (poleg tona).
• Hindujščina: bhālā bi /bʱ/ primer — zapis bh v latinici kaže na glasni aspirirani soglasnik, v IPA /bʱ/.

Za bralce, ki želijo opazovati aspiracijo: poskusite izgovoriti "pat" in "spat" ter položiti list papirja pred usta — pri "pat" bo list običajno rahlo premaknjen zaradi aspiracije, pri "spat" pa ne. Pri poslušanju pa bodite pozorni na to, ali aspiracija razlikuje pomen (fonemično) ali je le alofonska (kot v angleščini).