Peronizem (justicializem): argentinsko politično gibanje Juana Peróna

Peronizem (justicializem): zgodovina in vpliv Juana Peróna v Argentini — populizem, delavska politika, Kirchnerizem in politične spremembe skozi desetletja.

Peronizem ali justicializem je argentinsko politično in socialno gibanje, ki temelji na idejah in zapuščini argentinskega predsednika Juana Peróna (1895–1974). Vplival je na oblikovanje argentinskega državnega aparata, sindikatov in socialne politike v drugi polovici 20. stoletja ter ostaja ena najpomembnejših političnih sil v državi. Glavna peronistična stranka je Justicialistična stranka (Partido Justicialista).

Temeljne ideje in simbolika

Peronizem združuje elemente socialne pravičnosti, nacionalizma in močne vloge države v gospodarstvu, zato ga pogosto opisujejo kot mešanico nacionalizma in delavskega gibanja ali kot obliko populizma. Njegove klasične temeljne zastave so bile povzetke v Perónovih sloganih: socialna pravičnost, gospodarska neodvisnost in politična suverenost. Peronizem spodbuja močno povezavo med državo, sindikati in industrijo ter pogosto zagovarja politike, ki krepijo delavske pravice, socialno varnost in industrializacijo.

Vzpon Juana Peróna in zgodnji ukrepi

Juan Perón je po sodelovanju v vojaškem udaru leta 1943 postal argentinski minister za delo, nato pa je bil na prvih povojnih volitvah leta 1946 izvoljen za predsednika Argentine. V prvem obdobju svojega vladanja je uvedel obsežne socialne programe, ki so koristili delavskemu razredu: razširitev socialnih pravic, višje plače, delavske ugodnosti in širjenje socialne varnosti. Aktivno je podpiral sindikate in spodbujal industrijsko rast z državnimi posegi (npr. politike usmerjene v substitucijo uvoza), obenem pa je državna politika vpeljala nacionalizacijo nekaterih strateških panog in večjo vlogo države v gospodarstvu.

Velik del Perónove priljubljenosti je bila tudi posledica javne podobe njegove žene Eve Perón (Evita), ki se je zavzemala za pravice revnih, pravice žensk (kljubovalna pobuda za žensko volilno pravico) in širjenje socialnih programov za najranljivejše skupine.

Prepoved, izgnanstvo in vrnitev

Zaradi gospodarskih težav, rastov inflacije in naraščajoče politične polarizacije je vojska leta 1955 Peróna strmoglavila. Peronistična stranka je bila v naslednjih letih prepovedana, voditelji so bili razpršeni, mnogi podporniki pa so bili preganjani ali potisnjeni v ilegalnost. Perón je več let živel v izgnanstvu, preden se je vrnil v Argentino in bil na volitvah leta 1973 ponovno izvoljen za predsednika. Po njegovi smrti leta 1974 je mesto predsednika prevzela njegova podpredsednica in žena Isabel, čigar vladavina je bila razdeljena in nestabilna, kar je pripeljalo do novega vojaškega udara leta 1976.

Nasprotja, nasilje in vojaški režim

Peronizem je skozi čas razvil močne notranje razlike: obstajala sta tako levičarska veja (ki je v 1960. in 1970. letih vključevala radikalne skupine, kot so Montoneros) kot konservativnejša ali desna veja, ki je v določenih obdobjih sodelovala z represivnimi elementi. V 1970-ih so politično nasilje, paramilitarne skupine in obračuni znotraj peronističnega gibanja prispevali k politični krizi, ki je omogočila vojaški udar 1976 in naslednje obdobje vojaške vladavine, znano po množičnih kršitvah človekovih pravic (t. i. "Dirty War").

Različne gospodarske in politične usmeritve peronistov

Peronizem ni enotna ideologija; skozi desetletja so se peronistične vlade in voditelji močno razlikovali. Nekateri poudarki in spremembe:

• Državno-intervencionistični peronizem: v zgodnjih letih Perónove vladavine prevladujejo protekcionizem, nacionalizacije in močna socialna politika.
• Neoliberalni premik (Menem): peronist Carlos Menem (predsednik 1989–1999) je uvedel obsežne reforme, usmerjene v privatizacijo, liberalizacijo trga in večje zaupanje v tržne mehanizme, kar se je močno razlikovalo od prvotnih peronističnih praks.
• Kirchnerizem: peronist Néstor Kirchner (2003–2007) in njegova žena Cristina Fernández de Kirchner (2007–2015) sta ponovno povečala vlogo države v gospodarstvu in zagovarjala politike, ki jih Economist opisuje kot vrnitev k "gospodarskemu nacionalizmu in skoraj avtarkiji". Ta smer je poimenovana kirchnerizem in vključuje močan državni interventionizem in socialne programe.

Vpliv in sodobnost

Peronizem je dolgo veljal za osrednjo silo v argentinski politiki: od leta 1946 so peronisti zmagali na 10 od 13 predsedniških volitev, na katerih jim je bilo dovoljeno kandidirati, kar kaže na trajno volilno podporo različnih peronističnih frakcij. V sodobni Argentini peronizem še vedno oblikuje politične koalicije, sindikalno politiko in javno razpravo o vlogi države v gospodarstvu in socialnem varstvu. Razlika med posameznimi peronističnimi vladami – od socialno usmerjenih reform do neoliberalnih preobratov – kaže na širok spekter politik, ki jih gibanje lahko vključuje.

Zaključek

Peronizem je kompleksno in prilagodljivo gibanje, katerega skupna nit je poudarek na socialni pravičnosti, močni vlogi države in vezi z delavskimi sloji, hkrati pa se je skozi čas spreminjal glede na zgodovinski kontekst in vodstvene izbire. Za razumevanje argentinske politike v 20. in 21. stoletju je razumevanje peronizma nujno, saj njegovi različni izrazi še vedno vplivajo na politične odločitve, sindikalno moč in gospodarsko usmeritev države.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je peronizem?

V: Kako uspešni so bili peronisti na volitvah?

V: Katere splošne ideologije so povezane s peronizmom?

V: Kaj je Juan Perón počel, ko je postal argentinski minister za delo?

V: Zakaj je bil Juan Perón leta 1955 strmoglavljen?

Išči po črki