Provinca Južna Karolina: zgodovina, delitev in britanska kolonija

Provinca Južna Karolina (znana tudi kot kolonija Južna Karolina) je bila prvotno del province Karolina v Britanski Ameriki. Leta 1776 je območje, ki je bilo prej kolonija, napovedalo ločitev od Britanije in kasneje postalo ameriška država Južna Karolina.

Zgodovina in nastanek

Ime Karoline izhaja po angleškem kralju Karlu II., ki je v 17. stoletju podelil ozemlje skupini osmih plemičev, znanih kot lords proprietors (lordi lastniki). Prva naselja so se oblikovala v zadnjih desetletjih 17. stoletja; pomembno mesto je bilo ustanovljeno kot Charles Town (danes Charleston) okoli leta 1670. Sprva je bila celotna širša regija upravno obravnavana kot ena provinca, imenovana tudi Carolana.

Delitev in uprava

Ker so se geografske, gospodarske in politične razlike med severnim in južnim delom pokrajine povečevale, se je provinca Karolina leta 1712 razdelila v dve enoti: provinco Severna Karolina in provinco Južna Karolina. V praksi je že nekaj časa prej prihajalo do različnih interesov med nizko ležečim obalnim Lowcountry in bolj hribovitim notranjim Upcountry.

V začetku 18. stoletja je oblast lords proprietors oslabila; leta 1719 je uprava praktično prešla v roke kroni, formalno pa sta obe provinci leta 1729 postali britanski kraljevi koloniji. Med kraljevimi guvernerji, ki so vodili provinco v predrevolucionarnem obdobju, je bil med letoma 1766 in 1773 tudi Lord Charles Montagu.

Gospodarstvo in družbena struktura

Južna Karolina je postala ena najbogatejših britanskih kolonij v Severni Ameriki zaradi plantažnega gospodarstva. Glavne izvozne kulture so bile riž in indigo, pomemben pa je bil tudi tobak in izdelki iz lesa ter naval stores (smole in voski za ladjedelništvo). Obalna območja Lowcountry so zlasti zaradi gojenja riža in indiga postala močno odvisna od prisilnega dela afriških sužnjev; institucija suženjstva je bila zato sestavni del gospodarstva in družbene ureditve.

V mestih, zlasti v Charlestonu, je rast trgovine privedla do razvoja luke, trgovskega omrežja in heterogene družbe, ki je vključevala bogate plantažnike, trgovce, obrtnike ter velike skupnosti afriških sužnjev in prostih črncev.

Konflikti in odnosi z domorodnimi prebivalci

Pojavljali so se pogosti spori z domorodnimi ljudstvi, kot so bila plemena Catawba, Yamasee in Cherokee. Eden najhujših konfliktov v zgodnjem 18. stoletju je bila Yamasee vojna (1715–1717), ki je močno prizadela kolonijo in vplivala na nadaljnjo obliko odnosa med kolonisti in domorodci. V začetku 18. stoletja so se pojavile tudi manjše vstaje in upori sužnjev; med bolj znanimi je Stono upiranje leta 1739, ki je pripeljalo do ostrejših zakonov o nadzoru nad sužnji.

Pot proti neodvisnosti

Med 1760‑timi in 1770‑timi so gospodarske in politične napetosti z Veliko Britanijo rasle tudi v Južni Karolini. Kolonialni predstavniki so se v času ameriške revolucije pridružili gibanju za neodvisnost, leta 1776 pa so revolucionarne oblasti razglasile prekinitev z britansko krono. Po obdobju vojaškega bojevanja je bila Južna Karolina vključena med ustanovne zvezne države ZDA in leta 1788 ratificirala zvezno ustavo.

Pomembna mesta, dediščina in pomen

Najpomembnejše urbano središče kolonije je bil Charleston, ki je ohranil pomembno vlogo kot trgovska in kulturna prestolnica. Arhitektura, plantažne hiše, dokumenti in muzeji na tem območju danes pričajo o kompleksni zgodovini — od pomorskega in trgovskega spleta do problematike suženjstva in medkulturnih stikov.

Provinca Južna Karolina je torej zgodovinsko pomembna zaradi svoje vloge v kolonialni ekonomiji, zapletenih odnosov z domorodnimi prebivalci in prispevka k nastanku Združenih držav. Njena zgodba vključuje tako ekonomski uspeh kot tudi nasprotja in konflikte, ki so zaznamovali kasnejši razvoj južnih zveznih držav.

Išči po črki