Javno dobro v ekonomiji: definicija, lastnosti in primeri
V ekonomiji je javno dobro posebna vrsta skupnega dobrega, ki ima poseben pomen pri razumevanju tržnih nepopolnosti in vloge države pri zagotavljanju javnih storitev. Javne dobrine so značilne predvsem po dveh lastnostih:
- Neizključljivost: ne moremo zlahka preprečiti posameznikom, da bi dobrino uporabljali ali uživali v njenem učinku — člani družbe so običajno vključeni ne glede na to, ali so plačali.
- Neomejena rivalnost (ne-rivalnost): poraba dobrine s strani enega posameznika ne zmanjša razpoložljive količine ali kakovosti za druge; drugi lahko enako koristijo brez dodatnih stroškov.
Primeri
Tipični primeri javnih dobrin so svež zrak, javna varnost in obrambe, ulična razsvetljava ali ognjemet. Včasih se za javno dobro navaja tudi znanje, ker ga lahko mnogi uporabljajo brez izčrpavanja vira.
- Nadzor nad poplavami
- Javna oskrba z vodo (v nekaterih primerih, kadar je enotna in neizključljiva)
- Ulična razsvetljava
- Zaščita svetilnika
- Nacionalne obrambne službe
- Parki in druga javna rekreacijska območja
Zakaj trgi pogosto ne zagotovijo dovolj javnih dobrin
Javne dobrine so primer tržne nepopolnosti: če vsi akterji maksimizirajo svoj zasebni dobiček ali korist, trg pogosto ne zagotovi učinkovite količine javne dobrine. Glavni razlog je problem prostega jahača (free rider problem) — zaradi neizključljivosti posamezniki lahko uživajo korist brez plačila, zato zasebnim proizvajalcem običajno zmanjka spodbud za proizvodnjo. Zaradi pozitivnih zunanjih učinkov (externalij) je mejna družbena korist običajno večja od mejne zasebne koristi, zato bo v tržnem mehanizmu pogosto premalo porabe oziroma ponudbe.
Možni načini zagotavljanja
- Javna proizvodnja in financiranje z davki: država financira in zagotavlja dobrino (npr. nacionalna obramba, osnovna infrastruktura).
- Sindikati, klubi ali zasebne organizacije: v primeru klubsko naravnih dobrin (izključljivih, a ne-rivalnih do določene meje) lahko nastanejo članstva in pristojbine.
- Subvencije in pogodbe: država lahko subvencionira zasebne ponudnike ali naroči storitve za javne namene.
- Dobrodelne in prostovoljne donacije: v nekaterih primerih (npr. kulturni spomeniki, raziskave) prihaja do prostovoljnega financiranja, čeprav je to pogosto nezadostno.
Razlikovanje vrst dobrin
Pomembno je razlikovati:
- Povsem (čista) javna dobrina — popolnoma neizključljiva in ne-rivalna (npr. nacionalna obramba, osnovna javna razsvetljava v modelu brez izključevanja).
- Klubska dobrina — izključljiva, a ne-rivalna do določene kapacitete (npr. zasebni plačljivi park, kabelska televizija brez deljenja gesla).
- Skupni viri (common-pool resources) — neizključljivi, a rivalni (npr. ribišča, skupni vodni viri), kjer prekomerna izraba povzroča problem prekomerne rabe (tragedija skupnega).
- Tržno blago — izključljivo in rivalno (npr. večina potrošniških dobrin).
Ekonomski okvir in izzivi
Za optimalno raven javne dobrine se v teoriji uporablja Samuelsonovo pravilo: optimalna količina dobrine nastane tam, kjer je vsota mejnih koristnosti vseh posameznikov enaka mejnemu strošku proizvodnje. V praksi pa obstajajo izzivi pri merjenju koristnosti in pri določanju, kdo in koliko naj plača. Drugi praktični izzivi so:
- Težava v oceni vrednosti (koliko so posamezniki pripravljeni plačati).
- Možna neučinkovitost v javni proizvodnji in tveganje korupcije ali slabega upravljanja.
- Možen učinek crowding out, kjer javno financiranje zmanjšuje zasebne prispevke ali inovacije.
Zaključek
Razlog, da država pogosto čuti potrebo po zagotavljanju teh dobrin, je, da je mejna družbena korist večja od mejne zasebne koristi zaradi pozitivnih zunanjih učinkov — zato bo zaradi problema prostega jahača in drugih tržnih omejitev v tržnem mehanizmu običajno premalo ponudbe ali potrošnje. Ker je nemogoče iztržiti ustrezno plačilo od vseh uporabnikov v zasebnem sektorju, se pogosto poseže v javno zagotavljanje, subvencioniranje ali regulacijo, da se doseže učinkovitejša in pravičnejša razdelitev teh dobrin.
Ognjemet je javna dobrina, ker ga ni mogoče izključiti (ljudem ni mogoče preprečiti njegove uporabe) in ni konkurenčen (uporaba enega posameznika ne zmanjšuje razpoložljivosti za druge).
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je javna dobrina?
O: Javno dobro je vrsta skupnega dobrega, ki ima dve glavni lastnosti - ni izključljivo in ni konkurenčno.
V: Kateri so nekateri primeri javnih dobrin?
O: Primeri javnih dobrin so svež zrak, znanje, ulična razsvetljava, ognjemet, nadzor nad poplavami, javna oskrba z vodo, storitve nacionalne obrambe, parki in druga javna rekreacijska območja.
V: Zakaj so javne dobrine primer tržne nepopolnosti?
O: Javne dobrine so primer tržne nepopolnosti, ker če vsi udeleženci maksimizirajo svoj dobiček, to ne privede do učinkovite rešitve. To je zato, ker je nemogoče ustvariti dobiček z javnimi dobrinami, saj so neizključljive in jih lahko ljudje, ki niso plačali za te dobrine, še vedno porabijo.
V: Zakaj vlada posreduje pri zagotavljanju javnih dobrin?
O: Javne dobrine se v tržnem mehanizmu običajno premalo porabijo zaradi pozitivnih zunanjih učinkov pri porabi. Vlada posreduje pri zagotavljanju javnih dobrin, ker je mejna družbena korist večja od mejne zasebne koristi.
V: Kakšna je glavna razlika med javnimi in zasebnimi dobrinami?
O: Glavna razlika med javnimi in zasebnimi dobrinami je, da so javne dobrine neizključljive in nekonkurenčne, medtem ko so zasebne dobrine izključljive in konkurenčne.
V: Zakaj proizvajalci ne vidijo koristi v zagotavljanju javnih dobrin na trgu?
O: Proizvajalci ne vidijo koristi v zagotavljanju javnih dobrin na trgu, ker so neizključljive in nekonkurenčne. Z zagotavljanjem javnih dobrin je nemogoče ustvariti dobiček, ker jih lahko ljudje, ki niso plačali za te dobrine, še vedno porabijo.
V: Ali obstaja veliko primerov povsem javnih dobrin?
O: Primerov čistih javnih dobrin je razmeroma malo, vendar so med njimi tudi nadzor nad poplavami, storitve nacionalne obrambe in javna rekreacijska območja.
