Izabela, kraljica Kilikijske Armenije (vladala 1219–1252)
Armenska kraljica Izabela (umrla okoli leta 1252) je v letih 1219-1252 vladala armenskemu kraljestvu Kilikija. Bila je hči Leona II. Armenskega in Sibile Luzignanske (hčerke Amalrika I. Ciprskega). Leon je Izabelo imenoval za svojo naslednico.
Bila je dvakrat poročena. Njen prvi mož je bil Filip, sin Bohemunda IV. iz Antiohije, s katerim se je poročila leta 1223. Filip je bil umorjen leta 1225.
Njen drugi mož je bil Hethum (ali Hetum) I., s katerim se je 14. junija 1226 poročila proti svoji volji. Hetum je bil sovladar (ali vladar) Armenije od leta 1226 do 1270. Zakonca sta imela šest otrok:
Ozadje in notranja politika
Izabelina vladavina je potekala v času političnih trenj in sprememb moči v vzhodnem Sredozemlju. Kot ženska-monarkinja se je znašla v položaju, ko so vplivni fevdalci in plemiške družine zahtevali močnega moškega sovladarja ali zagotovila zavezniškega ženina, ki bi utrdil položaj kraljestva. To je pojasnilo tudi nasilen konec prvega zakona z Filipom in poznejši prisilni zakon z Hetumom I., ki je hitro prevzel dejansko oblast kot sovladar.
Vladavina in zunanji odnosi
V času Izabelinega in Hetumovega vladanja je Kilikija ohranjala pomembno vlogo kot most med armenskim ozemljem in križarskimi državami v Levantu. Kraljestvo je bilo obkroženo z močnimi sosedi: Bizantinci, različne turške dinastije in kasneje močnejši muslimanski središči ter novo prihajajoča moč Mongolov. V notranji politiki so se vladarji trudili krepiti utrditve, vzdrževati trgovske poti in ohranjati ravnotežje moči znotraj plemstva.
Hetumova politika — v veliki meri sprejeta in udejanjena v času skupne vladavine z Izabelo — je postopoma usmerila kraljestvo k diplomatskemu sodelovanju z Mongolskim cesarstvom, kar je imelo daljnosežne posledice za varnost in zunanjo politiko Kilikije. Ta usmeritev je bila poskus zaščite pred muslimanskimi sosedi in hkrati iskanja novih zaveznikov v spremenljivem geopolitičnem okolju.
Pomen porok in dinastičnih vezi
Izabeline poroke so bile del širše strategije političnih zavezništev: poroka s Filipom je krepila vezi s križarsko kneževino Antiohijo, poroka z Hetumom pa je utrdila moč lokalne armenske elite preko združitve dveh vplivnih hiš. Njuni otroci so kasneje igrali vloge v nadaljnjih zavezništvih in dinastičnih porokah, kar je vplivalo na politično dinamiko v regiji.
Zapuščina
Izabela ostaja v zgodovinskih virih zapisana kot monarhinja, katere vladavina je pomenila prehodno obdobje, ko je Kilikijska Armenija iskala nove politične poti v času širjenja mongolskega vpliva in padajočega vpliva križarskih držav. Čeprav je po poroki z Hetumom njen osebni vpliv na državno politiko morda upadel v primerjavi z vlogo sovladarja Hetuma, je Izabela kot legitimna naslednica Leona II ohranila kontinuiteto dinastije in položaj, ki je omogočil Hetumovo dolgoročno vladavino.
Za podrobnejše informacije o posameznih otrokih, nadaljnjih dogodkih in točnejšem poteku diplomacije z Mongoli in sosedi je priporočljivo poiskati specializirane zgodovinske vire o Kilikijski Armeniji in o življenju Hetuma I. ter njegove družine.
