Kvokka, Setonix brachyurus, je majhen močerad, velik približno toliko kot velika mačka. Tako kot druge živali iz družine makroskopodov, kot so kenguruji in valabiji, se kvokka prehranjuje s travo in majhnimi rastlinami ter je večinoma nočna žival. Živi na nekaterih majhnih otokih ob obali Zahodne Avstralije, predvsem na otoku Rottnest blizu Pertha in na otoku Bald blizu Albanyja. Majhno število jih živi tudi na kopnem v zavarovanem območju Two Peoples Bay, ki si ga delijo z Gilbertovim potorom. Kvokka je edini predstavnik rodu Setonix.

Izgled in velikost

Kvokka je majhen torbavec z okroglim obrazom, kratkimi uhlji in gostim rjavim kožuhom. Odrasle živali običajno tehtajo med približno 2,5 in 5 kg; dolžina telesa (brez repa) znaša približno 40–54 cm, rep pa dodatnih približno 25–30 cm. Imajo močne zadnje tace, ki jim omogočajo skakanje, in krajšega, nekoliko šibkejšega repa v primerjavi z večjimi kenguruji. Kvokke so sposobne tudi plezati po nizkih grmovnicah in vejah.

Habitat in razširjenost

Največja in najbolj znana populacija kvokk živi na otoku Rottnest, kjer so bile razmere brez velikih invazivnih plenilcev dolgo časa ugodne. Druge populacije so na manjših otokih ob zahodni obali Avstralije in na izoliranih območjih kopnega, kot je Two Peoples Bay. Na kopnem so kvokke redkejše zaradi izgube habitata in uvedbe tujih plenilcev. Na otokih običajno naseljujejo grmičevnate površine, šotna območja in travnike, kjer najdejo zaščito pred dnevnimi temperaturami ter primerno prehrano.

Vedenje in prehrana

Kvokke so predvsem nočne in mrakobne (crepuscularne), čez dan počivajo v gostem grmovju ali med koreninami dreves. Prehranjujejo se kot rastlinojede živali in jedo predvsem trave, liste, poganjke, brste in druge manjše rastlinske dele. Občasno zaužijejo tudi lubje in korenine. Med hranjenjem se lahko zadržujejo v skupinah ali posamezno, odvisno od razpoložljivosti hrane. Zaradi majhne velikosti in otoškega življenjskega sloga so prisiljene izkoristiti omejene prehranske vire učinkovito.

Razmnoževanje in življenjski cikel

Kvokke se razmnožujejo z značilnim torbarskim načinom: po kratki brejosti se rodi eno mladiče, ki nato vstopi v materino torbico in ostane v njej nekaj mesecev, dokler ni dovolj razvit, da jo zapusti. Ženske so sposobne več zaporednih leg, pogosto tudi v času, ko že dojijo prejšnjega mladiča (deljena reprodukcija je pri torbarjih pogosta). Mladiči ostanejo pri materi in so odvisni od nje več mesecev; spolna zrelost se doseže v prvih letih življenja. V naravi kvokke običajno živijo do približno 8–10 let, v ujetništvu pa lahko tudi dlje.

Prednosti in grožnje

Na otokih, kjer ni uvoženih plenilcev, kvokke pogosto uspevajo in njihove populacije lahko štejejo tisoče posameznikov. Kljub temu so podvržene številnim grožnjam:

  • Uvedeni plenilci: lisice, prostoživeče mačke in psi predstavljajo resno grožnjo za populacije na kopnem.
  • Izguba habitatov: kmetijstvo, urbanizacija in požari zmanjšujejo primerno življenjsko okolje.
  • Podnebne spremembe: daljša sušna obdobja in ekstremi lahko zmanjšajo razpoložljivost hrane.
  • Interakcija s turisti: hranjenje kvokk s človeško hrano vodi v prehranske težave, spremembe vedenja in povečuje tveganje za bolezni ter konflikte z ljudmi.

Ogroženost in varstveni ukrepi

Po ocenah Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN) je kvokka (Setonix brachyurus) uvrščena med ranljive vrste. Varstveni ukrepi vključujejo zaščito habitatov, nadzor in zatiranje invazivnih plenilcev na kopnem, reintrodukcije tam, kjer je to smiselno, ter izobraževanje obiskovalcev otokov glede pravilnega vedenja v naravi. Na nekaterih otokih so uvedeni strogi predpisi, ki prepovedujejo hranjenje ali dotikanje divjih živali ter določajo kazni za kršitve, da bi zmanjšali negativne posledice človeka na populacije.

Povezava s človekom

Kvokka je zaradi svojega prisrčnega videza postala turistična atrakcija — znane so »selfie« fotografije z nasmejanimi kvokkami. Vendar pa so posledice nezaželenih stikov z ljudmi resne: hranjenje z neprimerno hrano, preblizu približevanje in včasih odvzem živali iz njihovega okolja zmanjša njihove možnosti za preživetje. Zato upravljavci zaščitenih območij obiskovalce spodbujajo, naj spoštujejo pravila obnašanja v naravi in ohranjajo varen razdaljo.

Kvokka je prikladen primer, kako majhna, omejena populacija lahko postane simbol naravne dediščine in hkrati kaže ranljivost ekosistemov, ki jih ogrožajo tuje vrste, habitatne spremembe in prekomerni turizem. Ohranjanje primernih življenjskih okolij in odgovorno ravnanje obiskovalcev sta ključna za prihodnost te edinstvene živali.