Kvokka (Setonix brachyurus) — majhen močerad iz Avstralije, habitat in ponašanje

Kvokka, Setonix brachyurus, je majhen močerad, velik približno toliko kot velika mačka. Tako kot druge živali iz družine makroskopodov, kot so kenguruji in valabiji, se kvokka prehranjuje s travo in majhnimi rastlinami ter je večinoma nočna žival. Živi na nekaterih majhnih otokih ob obali Zahodne Avstralije, predvsem na otoku Rottnest blizu Pertha in na otoku Bald blizu Albanyja. Majhno število jih živi tudi na kopnem v zavarovanem območju Two Peoples Bay, ki si ga delijo z Gilbertovim potorom. Kvokka je edini predstavnik rodu Setonix.

Izgled in velikost

Kvokka je majhen torbavec z okroglim obrazom, kratkimi uhlji in gostim rjavim kožuhom. Odrasle živali običajno tehtajo med približno 2,5 in 5 kg; dolžina telesa (brez repa) znaša približno 40–54 cm, rep pa dodatnih približno 25–30 cm. Imajo močne zadnje tace, ki jim omogočajo skakanje, in krajšega, nekoliko šibkejšega repa v primerjavi z večjimi kenguruji. Kvokke so sposobne tudi plezati po nizkih grmovnicah in vejah.

Habitat in razširjenost

Največja in najbolj znana populacija kvokk živi na otoku Rottnest, kjer so bile razmere brez velikih invazivnih plenilcev dolgo časa ugodne. Druge populacije so na manjših otokih ob zahodni obali Avstralije in na izoliranih območjih kopnega, kot je Two Peoples Bay. Na kopnem so kvokke redkejše zaradi izgube habitata in uvedbe tujih plenilcev. Na otokih običajno naseljujejo grmičevnate površine, šotna območja in travnike, kjer najdejo zaščito pred dnevnimi temperaturami ter primerno prehrano.

Vedenje in prehrana

Kvokke so predvsem nočne in mrakobne (crepuscularne), čez dan počivajo v gostem grmovju ali med koreninami dreves. Prehranjujejo se kot rastlinojede živali in jedo predvsem trave, liste, poganjke, brste in druge manjše rastlinske dele. Občasno zaužijejo tudi lubje in korenine. Med hranjenjem se lahko zadržujejo v skupinah ali posamezno, odvisno od razpoložljivosti hrane. Zaradi majhne velikosti in otoškega življenjskega sloga so prisiljene izkoristiti omejene prehranske vire učinkovito.

Razmnoževanje in življenjski cikel

Kvokke se razmnožujejo z značilnim torbarskim načinom: po kratki brejosti se rodi eno mladiče, ki nato vstopi v materino torbico in ostane v njej nekaj mesecev, dokler ni dovolj razvit, da jo zapusti. Ženske so sposobne več zaporednih leg, pogosto tudi v času, ko že dojijo prejšnjega mladiča (deljena reprodukcija je pri torbarjih pogosta). Mladiči ostanejo pri materi in so odvisni od nje več mesecev; spolna zrelost se doseže v prvih letih življenja. V naravi kvokke običajno živijo do približno 8–10 let, v ujetništvu pa lahko tudi dlje.

Prednosti in grožnje

Na otokih, kjer ni uvoženih plenilcev, kvokke pogosto uspevajo in njihove populacije lahko štejejo tisoče posameznikov. Kljub temu so podvržene številnim grožnjam:

Uvedeni plenilci: lisice, prostoživeče mačke in psi predstavljajo resno grožnjo za populacije na kopnem.
Izguba habitatov: kmetijstvo, urbanizacija in požari zmanjšujejo primerno življenjsko okolje.
Podnebne spremembe: daljša sušna obdobja in ekstremi lahko zmanjšajo razpoložljivost hrane.
Interakcija s turisti: hranjenje kvokk s človeško hrano vodi v prehranske težave, spremembe vedenja in povečuje tveganje za bolezni ter konflikte z ljudmi.

Ogroženost in varstveni ukrepi

Po ocenah Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN) je kvokka (Setonix brachyurus) uvrščena med ranljive vrste. Varstveni ukrepi vključujejo zaščito habitatov, nadzor in zatiranje invazivnih plenilcev na kopnem, reintrodukcije tam, kjer je to smiselno, ter izobraževanje obiskovalcev otokov glede pravilnega vedenja v naravi. Na nekaterih otokih so uvedeni strogi predpisi, ki prepovedujejo hranjenje ali dotikanje divjih živali ter določajo kazni za kršitve, da bi zmanjšali negativne posledice človeka na populacije.

Povezava s človekom

Kvokka je zaradi svojega prisrčnega videza postala turistična atrakcija — znane so »selfie« fotografije z nasmejanimi kvokkami. Vendar pa so posledice nezaželenih stikov z ljudmi resne: hranjenje z neprimerno hrano, preblizu približevanje in včasih odvzem živali iz njihovega okolja zmanjša njihove možnosti za preživetje. Zato upravljavci zaščitenih območij obiskovalce spodbujajo, naj spoštujejo pravila obnašanja v naravi in ohranjajo varen razdaljo.

Kvokka je prikladen primer, kako majhna, omejena populacija lahko postane simbol naravne dediščine in hkrati kaže ranljivost ekosistemov, ki jih ogrožajo tuje vrste, habitatne spremembe in prekomerni turizem. Ohranjanje primernih življenjskih okolij in odgovorno ravnanje obiskovalcev sta ključna za prihodnost te edinstvene živali.

Quokka, otok Rottnest, Zahodna Avstralija

Opis

Kvokka tehta od 2,5 kg do 5 kg. V dolžino meri približno 50 cm in ima 30 cm dolg rep. To je za makropoda malo. Ima čvrsto zgradbo, zaobljena ušesa in kratko, široko glavo. Videti je kot zelo majhen, debel kenguru, vendar lahko pleza po majhnih drevesih in grmovju. Ima hrapavo dlako, ki je rjave barve, pod njo pa prehaja v bledo rjavo. Kvokka poje majhno količino svojih odpadnih snovi. Velika je približno toliko kot domača mačka.

Obnašanje

Kvokka je družabna žival in živi v velikih skupinah. Prehranjujejo se s travo, steblikami, sočnicami in listi. Če jih hranimo s kruhom, ki jim ga dajejo obiskovalci otoka Rottnest, lahko zelo zbolijo. Obiskovalcem zdaj svetujejo, naj jih ne hranijo. Kvokke se na celini razmnožujejo kadar koli, na otoku Rottnest pa pozno poleti. Samica kvokke ima v enem letu dva mladiča (imenovana joey).

Kvokka se premika na enak način kot kenguru, z majhnimi in velikimi skoki.

Kvoke in ljudje

Kvokke se ne bojijo ljudi, zato se jim lahko precej približate, zlasti na otoku Rottnest. Na otoku Rottnest je prepovedano kakor koli ravnati z živalmi ali se jih dotikati. Če vzamete kvokko, vas lahko uprava otoka Rottnest kaznuje z denarno kaznijo 100 ameriških dolarjev. Ljudje so lahko celo privedeni pred sodišče in dobijo kazen do 1000 dolarjev. Te globe so bile uporabljene v nekaterih nenavadnih primerih, ko so obiskovalci otoka Rottnest quokke poškodovali ali ubili.

Status

Na majhnih priobalnih otokih živi veliko kvokov, ker je to le majhno območje, so uvrščeni na seznam ranljivih vrst. Na celini jih napadajo dingo, pa tudi vnesene živali, kot so lisice, psi in mačke. Za zavetje potrebujejo tudi gosto talno pokritost. Kmetijstvo je izkrčilo veliko zemljišč, kar je še en razlog za ogroženost te vrste.

Evropsko odkritje

Kvokka je bila eden prvih avstralskih sesalcev, ki so jih videli Evropejci. Nizozemski pomorščak Samuel Volckertzoon je leta 1658 na otoku Rottnest zapisal, da je videl "divjo mačko". Leta 1696 je Willem de Vlamingh menil, da so to podgane, in otok poimenoval "Rottenest", kar v nizozemščini pomeni "podganje gnezdo".

Ime

Beseda quokka izhaja iz besede Nyungar, ki je bila verjetno gwaga.

Vprašanja in odgovori

V: Kako velika je kvoka?

O: Kvokka je velika približno toliko kot velika mačka.

V: V katero družino spada kvokka?

O: Kvokka spada v družino makropodov, kamor spadajo tudi kenguruji in valabiji.

V: S čim se kvokka prehranjuje?

O: Kvokka se prehranjuje s travo in majhnimi rastlinami.

V: Ali je kvokka dnevna ali nočna žival?

O: Kvokka je večinoma nočna žival.

V: Kje kvokka živi?

O: Kvokka živi na nekaterih majhnih otokih ob obali Zahodne Avstralije, predvsem na otoku Rottnest blizu Pertha in na otoku Bald blizu Albanyja. Majhno število jih živi tudi na kopnem na zaščitenem območju Two Peoples Bay.

V: S katero drugo živaljo si kvokka deli življenjski prostor v zalivu Two Peoples Bay?

O: Kvokka si na zavarovanem območju Two Peoples Bay deli življenjski prostor z Gilbertovim potorom.

V: Ali je kvokka edini predstavnik svojega rodu?

O: Da, kvokka je edini predstavnik rodu Setonix.