Radikalni feminizem: definicija, glavna načela in znane predstavnice
Radikalni feminizem: definicija, ključna načela, vpliv patriarhata in znane predstavnice (Dworkin, MacKinnon, Solanas, Walker) — teorija, prakse in kritike.
Radikalni feminizem je vrsta feminizma. Radikalne feministke se včasih imenujejo "radfems". Znane radikalne feministke so Andrea Dworkin, Catharine MacKinnon, Valerie Solanas in Alice Walker. Radikalne feministke trdijo, da je družba patriarhat: v patriarhatu imajo moški večjo družbeno moč kot ženske in jih zato zatirajo. Medtem ko liberalne feministke običajno zahtevajo formalno enakost znotraj obstoječih družbenih struktur (enake pravice, enake možnosti), radikalne feministke ne iščejo zgolj enakosti znotraj patriarhata, temveč si prizadevajo patriarhat kot sistem popolnoma preoblikovati ali odstraniti. Cilj je ustvariti družbene in institucionalne spremembe, po katerih ženske ne bodo več podvržene sistematičnemu zatiranju.
Definicija in glavna načela
Osrednje prepričanje radikalnega feminizma je, da je zatiranje žensk ukoreninjeno v strukturi družbe in v odnosih moči med spoloma. To pomeni, da ni le vprašanje zakonov ali ekonomije, temveč globoko ukoreninjena ideologija, ki oblikuje spolne vloge, intimne odnose, izkoriščanje teles in kulturne norme. Med tipična načela sodijo:
- kritika patriarhata kot osnovnega vira neenakosti;
- analiza spolne moči v zasebnem in javnem življenju (spolna politika);
- odprava ali radikalna sprememba institucionaliziranih praks, za katere se meni, da reproducirajo zatiranje;
- uporaba separatisma in ženskih prostorov kot taktike za gradnjo avtonomije in varnosti;
- osredotočenost na spolno nasilje in zaščito preživelih ter ukrepe za preprečevanje zlorab.
Radikalni feminizem pogosto izpostavlja, da pornografija, spolno delo, BDSM in spolne vloge ne bi smele obstajati v oblikah, ki reproducirajo in utrjujejo podrejeno vlogo žensk, saj so po tej perspektivi ti pojavi del širšega patriarhalnega sistema. Pogosto nasprotujejo tudi institucionalizirani trgovini s spolnimi dejanji, torej prostituciji, pri čemer nekateri podpirajo tako imenovani »abolicionistični« pristop (kaznovanje naročnikov, ne pa preživelih), vendar znotraj gibanja obstajajo razlike v mnenjih glede najprimernejših politik.
Zgodovina in znane predstavnice
Radikalni feminizem se je razvijal v 1960. in 1970. letih kot del širšega drugega vala feminizma. Aktivnosti so vključevale zasedbe, proteste, delavnice za ozaveščanje (consciousness-raising), pisanje in pravno strategijo. Med najbolj vplivne in razpravljane avtorice in aktivistke sodijo Andrea Dworkin, znana po ostra kritiki pornografije; Catharine MacKinnon, ki je razvila pravno teorijo o pornografiji kot obliko spolne diskriminacije in je sodelovala pri pripravi zakonodaje; Valerie Solanas, avtorica provokativnega »SCUM Manifesto«; ter Alice Walker, čeprav je njeno delo pogosto povezano tudi z womanizmom in literaturo, je vplivala na razprave o spolu, rasi in opolnomočenju žensk.
Prakse, taktike in politični cilji
Radikalne feministke so bile pionirke pri vzpostavljanju podpornih storitev za žrtve spolnega in družinskega nasilja, kot so krizni centri, zavetišča in svetovalne storitve. Politično so se zavzemale za spremembe zakonodaje glede posilstva, zaščite pred nasiljem v družini ter za regulacije ali prepovedi, povezane s pornografijo in trgovanjem s spolnostjo. Pogosto uporabljajo tako aktivizem ulice kot pravno in teoretsko delo — primer je MacKinnonova uporaba pravnih okvirjev za razumevanje pornografije kot pozivanja ali prisile, ki reproducira spolno neenakost. Radikalne feministke so tudi razvile taktike ozaveščanja v skupinah, kjer so ženske delile izkušnje in analizirale vzorce sistemskega zatiranja.
Kritike in notranje razprave
Radikalni feminizem je izpostavljen številnim kritikam. Kritiki ga obtožujejo esencializma (pretiranega poudarjanja bioloških razlik kot osnove za žensko izkustvo), pomanjkanja pozornosti do rasnih in razrednih razlik ter včasih paternalističnih pristopov do preživelih spolnega dela. Z razvojem teoričnega in političnega prostora feministic so se pojavile razlike: marksistične in intersectionalne feministke poudarjajo vlogo ekonomije, rase, razreda in drugih oblik zatiranja, medtem ko je gibanje za pravice spolnih delavk/cev protestiralo proti absolutnim prepovedim prostitucije in zagovarjalo pravice in varnost oseb, ki opravljajo spolno delo.
V zadnjih desetletjih so se pojavile tudi sporne razprave o vlogi transspolnih oseb, pri čemer nekateri predstavniki radikalnega feminizma zagovarjajo stališča, ki izključujejo trans ženske iz določenih feminističnih okvirov — to je povzročilo hude spore in delitve znotraj širše feministične skupnosti. Pomembno je poudariti, da znotraj radikalnega feminizma obstaja raznolikost mnenj in da ne gre za enoten monolit.
Sodobni vpliv in pomen
Kljub kritikam so ideje radikalnega feminizma vplivale na zakonodajo, oblikovanje storitev za žrtve in širše družbene razprave o spolnem nasilju, pornografiji in institucionalnih vzrokih za zatiranje. Njegov poudarek na strukturalni naravi patriarhata je prispeval k razumevanju, da spremembe zahtevajo tako kulturno kot institucionalno transformacijo. Hkrati so sodobne debate pokazale potrebo po dialogu med različnimi feminističnimi tokovi, da bi se naslovile kompleksne in prepletene oblike neenakosti.
Zgodovina
Leta 1967 so Carol Hanisch, Shulamith Firestone in Robin Morgan ustanovile skupino New York Radical Women. To je bila skupina žensk, ki so bile nezadovoljne, ker jih skupine za državljanske pravice in protivojne skupine, ki so jih vodili moški, niso upoštevale.
Septembra 1968 so protestirali na tekmovanju za Miss Amerike v Atlantic Cityju v New Jerseyju. Simbole zatiranja žensk, vključno z modrčki, izvodi revije Playboy in pasovi, so vrgle v koš za smeti.
Leta 1969 so newyorške radikalne ženske razpadle. Leta 1969 sta Ellen Willis in Shulamith Firestone ustanovili novo radikalno feministično skupino Redstockings.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do feminističnih spolnih vojn. Feministične seksualne vojne so bile bitke med radikalnimi feministkami, ki so trdile, da so pornografija, seksualno delo in BDSM slabi, in seksualno pozitivnimi liberalnimi feministkami, ki so trdile, da so te stvari lahko feministične. Radikalni feminizem je povezan z drugim valom feminizma. Ta se je končal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat je radikalni feminizem manj priljubljen. Tretji val feminizma je liberalni. Nekatere ženske, ki so začele radikalni feminizem, so umrle. Vendar ima radikalni feminizem še vedno vpliv. Leta 2012 je izšla knjiga Julije Long Anti-Porn: The Resurgence of Anti-Pornography Feminism.
Kritika
Leta 1979 Transspolni imperij: V tem času je izšla knjiga radikalne feministke Janice Raymond z naslovom The Making of the She-Male. V njej je Raymondova zapisala, da transspolne ženske "posiljujejo ženska telesa tako, da pravo žensko obliko spremenijo v artefakt in si to telo prisvojijo zase". Na konferenco RadFem2012 niso dovolili vstopa transspolnim ženskam. Radikalne feministke se lahko imenujejo "transkritične" ali "spolno kritične".
Drugi razlog, zakaj ljudje ne marajo radikalnega feminizma, je ta, da morda mislijo, da radikalne feministke "sovražijo moške". Razlog za to je avtorica Valerie Solanas. Leta 1967 je Valerie Solanas napisala manifestSCUM. SCUM je bilo Društvo za rezanje moških. V njem je zapisala, da bi se morale ženske znebiti moškega spola. Solanasova je poskušala ubiti Andyja Warhola. Prav tako je ustrelila Maria Amayo.
Radikalni feminizem so kritizirali, da je proti spolnosti. Primer tega je delo Andree Dworkin. Andrea Dworkin je leta 1987 izdala knjigo z naslovom Intercourse. V njej je pisala o tem, kako heteroseksualni seks in pornografija zatirata ženske. Pogosto se misli, da Intercourse trdi, da je "ves heteroseksualni seks posilstvo", čeprav Andrea Dworkin tega ni izjavila. Dworkinova je napisala dve knjigi proti pornografiji: Pornografija - moški posedujejo ženske ter Pornografija in državljanske pravice: Nov dan za enakopravnost žensk.
Radikalne feministke so kritizirale spolne delavke, ki ne želijo izgubiti službe. Spolne delavke se morda ne strinjajo z radikalnimi feministkami, ki pravijo, da je posilstvo, če si plačan za spolne odnose. Radikalne feministke, ki nasprotujejo spolnemu delu, se včasih imenujejo SWERF (Sex Work Exclusionary Radical Feminists).
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je radikalni feminizem?
O: Radikalni feminizem je vrsta feminizma, ki se želi v celoti znebiti patriarhata, namesto da bi si prizadeval za enakost znotraj njega.
V: Kdo so nekatere znane radikalne feministke?
O: Nekatere znane radikalne feministke so Andrea Dworkin, Catharine MacKinnon, Valerie Solanas in Alice Walker.
V: Kaj je patriarhat po mnenju radikalnih feministk?
O: Po mnenju radikalnih feministk je patriarhat družbeni sistem, v katerem imajo moški več moči kot ženske in to moč uporabljajo za zatiranje žensk.
V: Kako radikalne feministke gledajo na BDSM in spolne vloge?
O: Radikalne feministke BDSM in spolne vloge obravnavajo kot del patriarhata in menijo, da ne bi smele obstajati.
V: Kakšna je razlika med radikalnim in liberalnim feminizmom?
O: Liberalne feministke si prizadevajo za enakost znotraj patriarhata, medtem ko si radikalne feministke prizadevajo za popolno odpravo patriarhata.
V: Kaj radikalne feministke menijo o kupovanju in prodajanju spolnih aktov?
O: Radikalne feministke ne verjamejo v kupovanje in prodajanje spolnih aktov, ki se imenuje prostitucija.
V: Kaj radikalne feministke zagovarjajo v zvezi s posilstvom in nasiljem v družini?
O: Radikalne feministke se zavzemajo za odpravo posilstva in nasilja v družini.
Iskati