Sprožilec (sprožilni dražljaj) in fiksni vzorec delovanja v etologiji

Sprožilec (ali znakovni dražljaj) v etologiji pomeni zunanji dražljaj enega organizma, ki pri drugem povzroči konkreten vedenjski odziv. Sprožilec aktivira prirojen mehanizem sproščanja pri prejemniku, zaradi katerega ta izvede svoj odziv — običajno fiksni vzorec delovanja (FAP). FAP je natančno določen, ponavljajoč se niz gibov ali vedenjskih elementov, ki se pri posamezni vrsti pojavlja praviloma enako in je v veliki meri prirojen.

Značilnosti sprožilcev in fiksnih vzorcev delovanja

Stereotipnost: FAP so pogosto zelo ponavljajoči in uniformni — posamezni odziv se pri različnih posameznikih vrste zelo malo razlikuje.
Specifičnost sprožilca: Le določen znakovni dražljaj (ali kombinacija dražljajev) sproži določen FAP; tak dražljaj imenujemo releaser.
Neprijaznost na zunanjo povratno zanko: Ko se FAP sproži, se pogosto izvede do konca, tudi če sprožilca kasneje ni več.
Vgrajenost: Večina FAP je podedovana in se ne nauči skozi življenje, čeprav jih lahko z motivacijo ali izkušnjo deloma prilagodimo.
Vpliv notranjega stanja: Motivacija, utrujenost, hormonski status in druge notranje razmere lahko povečajo ali zmanjšajo verjetnost sprožitve FAP.
Razlika do refleksa: Nekateri zelo preprosti FAP-ji so praktično refleksnega tipa, medtem ko so drugi bolj zapleteni in ritualizirani.

Primeri in razlage

Klasičen primer je odnos staršev in mladičev pri pticah: mladič ob odprtju kljuna in pokaže svetlo obarvan rob kljuna ali grla — to je sprožilec, ki pri odraslem pticu sproži izkašljanje ali vnos hrane v odprt kljun. Primer iz besedila opisuje mladiča, ki se izleže, zapiči (usmeri) in široko odpre kljun ter pokaže svetlo rdečo barvo v grlu. To sproži reakcijo pri odraslem: izkašlje hrano, shranjeno v požiralniku. Obe strani vedeta in se odzivata instinktivno; vedenje je podedovano in ga vrstnik ne uči.

Drugi primer so ritualizirani plesi nekaterih vodnih ptic, kot je veliki škurh. Pari teh ptic izvajajo kompleksne plesne vzorce ob srečanju ali v času razmnoževanja; tako je opisal vedenje Julian Huxley. Tukaj je sprožilec lahko samo srečanje partnerja, oba partnerja pa izvajata zapleten fiksni vzorec, ki krepi partnersko vez in usklajuje parjenje.

Ni nujno, da obnašanje koristi obema partnerjema ali da sta ista vrsta. Nekateri molji ob zaznavi ultrazvočnih signali netopirjev takoj zložijo krila in padejo na tla — vedenje, ki moljem poveča možnost preživetja, netopirjem pa običajno ne koristi. Nasprotno pa nekateri netopirji spremenijo način napada ali skrajšajo oddajanje signalov, ko zaznajo molja, kar je tudi podedovano vedenje. Tak primer je bližje pojmu refleksno delovanje, saj gre za hitre, avtomatične odzive na grožnjo.

Supernormativni sprožilci in primeri iz raziskav

V etologiji so znani tudi supernormativni (prekomerni) sprožilci: pretirano ali umetno ojačan znak lahko sproži močnejši FAP kot naravni sprožilec. Klasičen primer je poskus z galebi, kjer so mladički močneje picikali na večji ali bolj kontrastni rdeč znak na kljunu odraslega in tako dosegli več hranjenja — raziskava, ki kaže, kako evolucijsko prirejeni odzivi lahko zaznavajo „eksagerirane“ dražljaje kot še bolj privlačne.

Funkcija in evolucijska razlaga

Sprožilci in FAP-ji so pogosto prilagoditve, ki so se razvile preko naravne selekcije, ker povečujejo preživetje ali razmnoževalni uspeh (npr. hranjenje mladičev, izogibanje plenilcem, prepoznavanje partnerjev). Ritualizirana vedenja (kot plesi) lahko služijo tudi komunikaciji in povezovanju med osebki. Ker so FAP-ji v veliki meri prirojeni, omogočajo hitre in zanesljive odzive v situacijah, kjer bi učenje bilo prepočasno ali tvegano.

Omejitve in vloga učenja

Čeprav so FAP-ji prirojeni, niso vedno povsem fiksni. Izkušnje, habituacija (prilagajanje na ponavljajoče se dražljaje), spremembe v okolju in razvojne motnje lahko vplivajo na pojavnost ali intenziteto FAP. Nekatere vrste kombinirajo prirojene sklope vedenj z učnimi mehanizmi, kar omogoča večjo fleksibilnost v spreminjajočem se okolju.

V etologiji so koncepti sprožilca in fiksnega vzorca delovanja temeljni za razumevanje, kako se vedenje organizmov razvija in kako deluje v naravnem okolju. Medtem ko so nekateri odzivi blizu refleksom, so drugi bolj kompleksni in ritualizirani — vse pa kažejo na tesno povezavo med dražljajem, prirojeno rešitvijo in evolucijsko funkcijo vedenja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je releaser?

O: Releaser je dražljaj, ki ga ena žival daje drugi in ki povzroči določen odziv. V sprejemniku sproži prirojen sproščajoči mehanizem, zaradi česar sprejemnik izvede svoj odziv, znan kot fiksni vzorec delovanja (FAP).

V: Kako se ta vedenja dedujejo?

O: Ta vedenja so podedovana in se jih v življenju ne naučimo. Za vzorec FAP lahko rečemo, da je "trdno vgrajen", saj povzroči enak vedenjski odziv, ko ga sproži določen dražljaj.

V: Kakšen je primer takšnega vedenja?

O: Primer takšnega vedenja je, ko ptica mladiček zakikirika in na široko odpre kljun, s čimer pokaže svetlo rdečo notranjost grla, kar sproži kašelj odraslega ptiča, da izkašlja hrano, shranjeno v požiralniku.

V: Kaj počnejo vodne ptice, kot so veliki grebenarji?

O: Vodne ptice, kot so veliki škurhi, plešejo, kadar se srečajo po odsotnosti ali ob drugih priložnostih. Plesi so precej zapleteni in jih je prvi v celoti opisal Julian Huxley. Srečanje deluje kot sprožilec za oba partnerja, ki nato izvedeta svoj ustaljeni vzorec delovanja.

V: Kakšen je namen tega sistema?

O: Domneva se, da ta sistem pomaga okrepiti vez v paru, vendar ni nujno, da koristi obema partnerjema, niti ni nujno, da sta iste vrste.

V: Ali lahko navedete še en primer podedovanega vedenja?

O: Še en primer podedovanega vedenja je, da molji takoj zložijo krila in se spustijo na tla, če naletijo na ultrazvočne signale netopirjev; to jim pomaga, vendar očitno ne koristi netopirjem, ki izklopijo zvočne posnetke, ko zaslišijo molje, in zdrsnejo v zadnjih nekaj metrih - to bi bilo bolje opisati kot refleksno delovanje.