Romanizacija grščine: transliteracija, transkripcija in standardi (ELOT/ISO)

Romanizacija grščine pomeni zapis grškega jezika (antične ali sodobne grščine) z rimsko abecedo. To lahko izvedemo na dva osnovna načina: s preslikavo črk – to imenujemo transliteracija – ali s preslikavo zvokov – to je transkripcija. Transliteracija si prizadeva ohraniti črkovno skladnost z izvorno pisavo (ena črka v grščini odgovarja eni ali več črkam v latinici), medtem ko transkripcija poskuša zabeležiti izgovorjavo ne glede na izvorni črkovni zapis. Na primer starogrško ime Ἰωάννης je v tradicionalni latinski obliki pogosto zapisano kot Johannes (v sodobni angleščini reduciran na John), medtem ko se v sodobni grščini ime običajno piše Γιάννης, kar se transliterira kot Yannis ali Giannis. Moška beseda Ἅγιος ali sodobna Άγιος se lahko pojavi v različicah Hagiοs, Agios, Aghios ali Ayios, v angleških prevodih krajnih imen pa se pogosto prevede kar kot "Saint" ali "Holy".

Zgodovinski izhodi

Tradicionalni angleški prevodi grških imen izvirajo iz rimskih sistemov, uveljavljenih v antiki. Rimska abeceda izvira iz kumejske abecede, ki se je razvila iz eubojske pisave; v tem procesu so nekatere grške črke in glasovi prejele posebne vrednosti (na primer grško Χ izvorno kot /ks/, Η kot /h/) in so se pojavile spremembe oblik, ki so postale današnji L in S. Ko so Rimljani pisali grške besede, so pri pronuncijah in pri prenosu diftongov ter aspiriranih soglasnikov nastajale razne prakse: ⟨κ⟩ je pogosto nadomeščal ⟨c⟩, diftongi ⟨αι⟩ in ⟨οι⟩ so v latinici dobili zapise ⟨æ⟩ in ⟨œ⟩, izgovorjava ⟨ει⟩ in ⟨ου⟩ pa se je včasih poenostavila. Aspirirani soglasniki (θ, φ, χ in začetni ρ) so se v latinici pogosto zapisovali kot th, ph, ch in rh.

Sodobna znanstvena in uradna pravila

Sodobne znanstvene transliteracijske prakse bolj dosledno sledijo načelu ena črka → ena črka: ⟨κ⟩ se običajno prevaja kot ⟨k⟩, diftongi ⟨αι⟩, ⟨οι⟩, ⟨ει⟩, ⟨ου⟩ kot ai, oi, ei, ou ipd., aspirirane ali posebne izgovorjave pa se zapišejo s kombinacijami (npr. ⟨θ⟩ → th, ⟨φ⟩ → f ali ph v starejših zapisih). Zaradi razlik med starogrško in sodobno grško izgovorjavo obstajajo tudi različni prenosni načini: npr. ⟨χ⟩ se v nekaterih sodobnih znanstvenih sistemih prevaja kot ⟨kh⟩, v drugih kot ⟨ch⟩ (zgodovinsko/klasično branje).

Standardi: ELOT, ISO, BGN/PCGN in knjižnični sistemi

V 19. in 20. stoletju so razlike v izgovorjavi in v ustaljenih tujih oblikah imen vodile do številnih različnih romanizacij osebnih imen in krajevnih imen. Helenska organizacija za standardizacijo (ELOT) je v sodelovanju z Mednarodno organizacijo za standardizacijo (ISO) izdala standard, ki je bil prvič objavljen v osemdesetih letih (ELOT 743). Ta sistem, z manjšimi popravki, je bil predstavljen na konferencah in je postal osnova za mednarodno prepoznavno pravilo za zapis imenskih in zemljepisnih oblik. ISO je izdal ustrezno različico kot ISO 843 (1997), pri čemer ELOT/ISO zagotavlja dosledno in reproducibilno slikovno preslikavo posameznih grških črk v latinico, kar je uporabno za zemljevide, uradne dokumente in računalniške baze podatkov.

Prav tako obstajajo drugi pomembni sistemi:

• BGN/PCGN (sistem Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva) — obstaja različica iz leta 1962 in posodobljene prakse; ta sistem je bil v 1990-ih usklajen z nekaterimi mednarodnimi priporočili in sprejet za uporabo pri uradnih zemljevidih in navodilih za geografijo.
• Sistemi knjižnic (npr. kombinacija Ameriško združenje knjižnic in Kongresna knjižnica) — knjižnični standardi pogosto vključujejo posebna pravila za zgodovinska imena in diakritične oznake, da se omogoči iskanje in združevanje zapisov.

Uporaba v uradnih dokumentih in pravna ureditev

V Grčiji je bil sistem ELOT obvezno uporabljen za romanizacijo imen na uradnih dokumentih (potni listi, osebne izkaznice) vsaj do sprememb v začetku 21. stoletja. Zaradi pritiskov, osebnih preferenc in administrativnih okoliščin so bile v praksi vidne različne različice imen. Leta 2011 je bila sprejeta rešitev, ki Grkom dopušča, da v svojih uradnih identifikacijah zahtevajo tudi alternativne, pogosto «neformalnejše» oblike zapisa (npr. "Demetrios" namesto "Dimitrios"), pod pogojem, da so v dokumentih navedene tudi standardne oblike (na primer "Demetrios OR Dimitrios"). Takšna ureditev je zmanjša praktične težave pri prehodu na mednarodne dokumente, hkrati pa ohranja standardni zapis za administrativne in statistične namene.

Praktične težave in priporočila

Pri romanizaciji se pogosto pojavljajo naslednje težave:

• različni zgodovinski in sodobni izgovori (starogrški vs sodobnogrski),
• existenca več legitimnih zapisov istega imena v tujih jezikih (npr. Thessaloniki vs Salonica),
• raba diakritikov in diakritičnih znakov za starogrške oznake (politonika) pri znanstveni transliteraciji,
• nevotovićnost pri prenosu zvokov, ki v latinici nimajo neposrednega ekvivalenta (npr. nekatere alveolarne ali frikativne različice),
• upravljanje osebnih preferenc pri uradnih dokumentih.

Priporočila za izbiro sistema:

• Za akademske, klasične ali filološke potrebe uporabite natančno znanstveno transliteracijo, ki vključuje polne diakritične oznake in jasno razlikuje starogrške foneme.
• Za sodobne imena in uradne dokumente uporabite uveljavljen uradni sistem (ELOT/ISO ali lokalno sprejete variante), saj zagotavlja doslednost v bazah podatkov in na potnih listih.
• Za splošno uporabo v tujih jezikih (novinarstvo, turistične publikacije) so pogosto primernejše uveljavljene angleške ali druge nacionalne oblike (eksogone oblike), ki so lažje za bralca, čeprav niso etimološko natančne.

Na koncu je pomembno razumeti razliko med navidezno enostavnostjo pretvarjanja črk in dejanskimi vprašanjii izgovorjave, zgodovine in standardizacije: romanizacija je kompromis med natančnostjo, uporabnostjo in navadami govorcev ciljnega jezika.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je romanizacija grščine?

V: Kako jo je mogoče izvesti?

V: Kakšen je primer transliteracije v angleščini?

V: Kako se sodobna grščina razlikuje od starogrščine?

V: Kdo je izdal svoj sistem romanizacije imen za uradne namene?

V: Kdaj so sistem ELOT sprejele različne organizacije?

V: Ali lahko Grki pri uradnem zapisovanju svojih imen uporabljajo nepravilne oblike?

Išči po črki