Salle Le Peletier — sedež pariške opere (1821–1873): zgodovina in požar

Salle Le Peletier (včasih imenovana tudi Salle de la rue Le Peletier ali Opéra Le Peletier) je bila od leta 1821 do požara leta 1873 sedež pariške opere. Gledališče je zasnoval in zgradil arhitekt François Debret na mestu nekdanjega Hôtel de Choiseul. Zaradi številnih menjav vlade in vodstva v času obstoja gledališča je imelo več različnih uradnih imen, med katerimi so bila najpomembnejša naslednja: Théâtre de l'Académie Royale de Musique (1821-1848), Opéra-Théâtre de la Nation (1848-1850), Théâtre de l'Académie Nationale de Musique (1850-1852), Théâtre de l'Académie Impériale de Musique (1852-1854), Théâtre Impérial de l'Opéra (1854-1870) in Théâtre National de l'Opéra (1870-1873).

Zasnova in notranja ureditev

Salle Le Peletier je imela značilno italijansko "horseshoe" obliko gledališča z več nadstropji lož in galerijami, kar je omogočalo dobro preglednost od skoraj vseh sedežev. Notranjost je bila bogato dekorirana z rezbarijami, zlacenjem in slikami v slogu poznega klasicizma in zgodnjega romantizma. Proscenij in odrska oprema sta bila sodobna za tisti čas: uprava je vlagala v napredne scenske mehanizme in scenografijo, kar je omogočalo zahtevne scene in masovne prizore, značilne za operno produkcijo 19. stoletja.

Vloga v pariškem kulturnem življenju

Salle Le Peletier je bila glavno prizorišče francoske opere in baleta v obdobju, ko je bila Pariz evropsko glasbeno in umetniško središče. Poleg opernih produkcij je bila pomemben center za balet — pariška Opéra je imela stalno baletno skupino in gostila nekatere izmed najvplivnejših baletnih zvezd tistega časa. Gledališče je predstavljalo javnosti tako domače ustvarjalce kot tudi tuje avtorje in izvajalce ter je vplivalo na razvoj scenskih praks, kostumografije in koreografije.

Pomembne premiere in ustvarjalci

• V Salle Le Peletier so bile uprizorjene številne pomembne premiere 19. stoletja, tako oper kot baletov. Med bolj odmevnimi premierami so Rossinijevo Guillaume Tell (1829) in balet Giselle (1841), ki sta močno zaznamovala operno in baletno izročilo obdobja.
• Gledališče je gostilo delo priznanih skladateljev, dirigentov, scenografov in koreografov ter bilo pogosto prizorišče tehničnih inovacij v scenski opremi.

Politične spremembe in uradna imena

Spremembe uradnih imen, navedene zgoraj, odražajo burne politične spremembe v Franciji v 19. stoletju — od kraljevine preko republik in cesarstva do tretje republike. Ime hiše se je spreminjalo v skladu z ustaljenimi institucijami oblasti, kar je vplivalo tudi na financiranje, upravljanje in kulturno politiko Opere.

Požar (1873) in nasledstvo

Salle Le Peletier je uničil požar 29. oktobra 1873, ko se je stavba popolnoma ali skoraj popolnoma onesposobila za nadaljnjo rabo. Požar je še bolj izpostavil nevarnosti uporabe plinskega osvetljevanja in vnetljivih scenografskih materialov v takratnih gledališčih. Po pogorelosti je bila operna dejavnost dokončno preseljena v novo veliko zgrajeno stavbo, Palais Garnier (danes znan tudi kot Opéra Garnier), ki je bila v izgradnji že v času obstoja Salle Le Peletier in je po dokončanju (leta 1875) postala novi glavni sedež pariške opere.

Zapustina

Salle Le Peletier ima v umetniški zgodovini Pariža in Evrope pomembno mesto kot prizorišče, kjer so se oblikovale številne operne in baletne tradicije 19. stoletja. Čeprav stavbe ni več, je njena zapuščina ohranjena v glasbenih delih, koreografijah, dokumentih in spominih tistih, ki so prišli v stik z njenimi produkcijami. Požar in selitev v Palais Garnier sta hkrati pomenila prelomnico v varnostnih standardih in arhitekturnih ambicijah pariških kulturnih institucij.

Opomba: zgoraj navedeni podatki povzema zgodovinski pomen in glavne dogodke v življenju Salle Le Peletier; za podrobnejše arhitekturne ali upravne informacije o posameznih sezonah in predstavah priporočamo ogled strokovne literature ali arhivskih virov.

Išči po črki