Mesto zatočišče: definicija, pravni vidiki in primeri iz ZDA ter Evrope

Definicija
Mesto zatočišče (angl. sanctuary city) je občina ali mestno območje, ki sprejema uradne politike in prakse za omejevanje sodelovanja lokalnih oblasti z zveznimi/državnimi organi pri izvrševanju priseljenske zakonodaje. Namen teh politik je predvsem zaščititi ljudi brez predpisanih dokumentov pred deportacijo, zmanjšati strah pred izgnanjem in spodbujati dostop do javnih storitev, socialne oskrbe in pravnega varstva.

Kaj običajno pomenijo politike mest zatočišč?

• Omejevanje poizvedb o priseljevalnem statusu s strani mestne policije in drugih mestnih služb.
• Neizpolnjevanje ali zavračanje ICE detainer zahtevkov (zahtevkov zvezne agencije za zadržanje osebe za potrebo ekstradicije), če niso podprti z ustreznimi sodnimi nalogi.
• Zabrinjanje izmenjave podatkov med lokalnimi bazami podatkov in zveznimi priseljenskimi organi, razen v primerih hudih kaznivih dejanj ali po sodnem nalogu.
• Uvedba lokalnih ukrepov, kot so izdaja mestnih identifikacijskih kartic, dostop do zdravstvenih in izobraževalnih storitev ne glede na status, in programi za integracijo priseljencev.

Pravni vidiki in spori

Politike mest zatočišč pogosto sprožijo pravne in politične spore o deljenju pristojnosti med lokalno in zvezno oblastjo. V Združenih državah se spori pogosto osredotočajo na vprašanja, ali lahko zvezna vlada pogojuje zvezno financiranje z zahtevami po sodelovanju občin pri izvrševanju priseljenske politike.

V začetku leta 2018 je zvezni sodnik v Chicagu izjavil, da Trumpova administracija ne sme zadržati nepovratnih sredstev za javno varnost sanatorskim mestom. Ta odločitev je bila del več sodnih postopkov, v katerih so mesta izpodbijala poskuse zvezne vlade, da bi lokalnim oblastem odvzela sredstva zaradi njihovih politik omejenega sodelovanja z izvrševanjem priseljenskih zakonov.

Poleg tega se v ZDA pogosto pojavijo pravna vprašanja v zvezi z uporabo programov, kot so 287(g) ali izmenjava informacij prek programov, kot je Secure Communities, ki omogočajo večje sodelovanje med lokalnimi organi pregona in Imigracijsko in Carinsko službo (ICE). Nekatera mesta se odločijo sodelovati v teh programih, druga pa zavrnejo.

Primeri iz ZDA

Mesta zatočišča so razširjena predvsem v večjih mestnih središčih v ZDA in v nekaterih zveznih državah, ki so sprejele zakone ali uredbe, ki ščitijo priseljence. Po drugi strani so nekatere zvezne države v zadnjih letih sprejele zakonodajo, ki mesta zatočišča prepoveduje ali omejuje.

V članku so navedene primerjalne skupine zveznih držav: Alabama, Iowa, Mississippi, Georgia, Missouri in Florida, so primeri držav, ki so sprejele ukrepe proti politikam zatočišč. Nasprotno pa so zvezne države, kot so Connecticut, Rhode Island, Illinois New York, Kolorado in Kalifornija, postavile okvire, ki določene oblike zaščite priseljencev podpirajo oziroma omejujejo lokalno sodelovanje z zveznimi priseljenskimi organi.

Evropa in druga območja

Koncepti mest ali občin, ki zavzemajo bolj zaščitniška stališča do priseljencev in prosilcev za azil, se pojavljajo tudi v Evropi, Kanadi, Avstraliji in nekaterih delih Azije. V Evropi so nekatera mesta sprejela deklaracije ali lokalne politike, ki spodbujajo sprejemanje beguncev, zagotavljajo pomoč in omejujejo izmenjavo nekaterih podatkov z migracijskimi organi. V Združenem kraljestvu deluje mreža »City of Sanctuary«, ki spodbuja mesta in skupnosti k sprejemanju beguncev in priseljencev.

Argumenti za in proti

• Podporniki trdijo, da mesta zatočišča povečujejo javno varnost, ker prispevajo k večjemu zaupanju med priseljenci in policijo; ljudje so bolj pripravljeni prijaviti kazniva dejanja ali sodelovati v preiskavah, če se ne bojijo deportacije. Prav tako se poudarja etični vidik in družbena vključenost ter ekonomski prispevek priseljencev.
• Nasprotniki menijo, da take politike ovirajo izvrševanje državnopolitičnih zakonov in lahko ogrozijo javno varnost, če lokalne oblasti ne sodelujejo pri izročitvah posameznikov, osumljenih hudih kaznivih dejanj. Pogosto se sklicujejo na primere, kjer so posamezniki z nezakonitim statusom storili kazniva dejanja, čeprav so ti primeri del širše in kompleksne slike.

Praktična vprašanja za lokalne oblasti

• Kako ravnati z zahtevami zveznih organov, kot so ICE detainerji, in kdaj zahtevati sodno odredbo;
• Uskladitev mestnih politik z državnimi zakoni, ki lahko prepovedujejo ali omejujejo mesta zatočišča;
• Vzpostavitev jasnih smernic za policijo glede preverjanja priseljenskega statusa ob prijavah kaznivih dejanj;
• Izobraževanje javnosti in uslužbencev o pravicah prosilcev za azil, beguncev in nedokumentiranih priseljencev;
• Uvajanje programov, ki spodbujajo integracijo in zmanjšujejo socialno izključenost.

Terminologija

V zadnjih letih se v javnih razpravah vse pogosteje uporablja izraz nedokumentirani priseljenec namesto občutljivega ali stigmatizirajočega izraza nezakoniti. Beseda nezakoniti se zmanjšuje v uradnem in strokovnem diskurzu, saj pravni položaj osebe ni vedno povsem enoznačen in izraz lahko dodatno stigmatizira posameznike. Izrazi, kot so »nedokumentiran« ali »brez urejenega statusa«, so zato pogosteje priporočeni v novinarstvu, javnih politikah in mednarodnih dokumentih.

Sklenemo lahko, da so mesta zatočišča del širšega družbenega in pravnega dogovora o tem, kako usklajevati lokalne potrebe, humanitarno ravnanje in zvezno priseljensko politiko. Politik, ki jih sprejemajo posamezna mesta in države, je veliko in so pogosto rezultat lokalnih okoliščin, pravnega okvira in političnih preferenc.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je mesto zatočišče?

V: Kje se nahaja večina mest zatočišč?

V: Zakaj želijo voditelji mest zatočišč omejiti sodelovanje z vladnimi prizadevanji za uveljavljanje zakonodaje o priseljevanju?

V: Katere države dovoljujejo ustanovitev mest zatočišč?

V: Katere države ne dovoljujejo mest zatočišč?

V: Kaj se je zgodilo v začetku leta 2018 v zvezi s prizadevanji Trumpove administracije, da bi pomagala oblastem pri nadzoru nezakonitih priseljencev?

Išči po črki