Kaldera Santorinija (Santorini) — geologija, velikost in otoki

Odkrijte Kaldero Santorinija: geologijo, velikost in otoke—dramatične pečine, vulkanska zgodba in nasveti za obisk tega egejskega bisera.

Kaldera Santorinija je velika, večinoma potopljena kaldera. Nahaja se v Grčiji, v južnem Egejskem morju, približno 120 kilometrov severno od Krete. Nad vodo je vidna krožna skupina otokov Santorini, znana po strmih pečinah in pobarvanih vaseh, ki se stikajo z robom kaldre.

Geologija

Kaldera je nastala kot posledica več velikih eksplozivnih vulkanskih erupcij v geološki zgodovini otočja. Najbolj znana je minojska erupcija, ki je pred približno 3.600–3.500 leti (okoli 1600 pr. n. št., datumi se razlikujejo glede na raziskave) povzročila kolaps osrednjega vulkanskega stožca in oblikovanje današnje, delno podvodne kaldre. Erupcija je bila izredno močna in je izločila velike količine pepela in ignimbritov; njeni učinki so imeli daljnosežne posledice za okolico in prebivalstvo v preteklosti (npr. ploskovna naselbina Akrotiri).

Po kolapsu so kasnejši izbruhi ustvarili nov vneti material in lavne kupole v središču kaldre. Dva majhna vulkanska otoka v središču kaldre, Nea ("Novi") Kameni in Palea ("Stari") Kameni, sta nastala pri teh postkolapsnih izbruhih; gre predvsem za bazaltne in andezitne lave ter freatomagmatične naprave. Vulkan ostaja aktivna struktura z geotermalnimi razpokanji, fumarolami in občasnimi podvodnimi izbruhi v okolici (npr. submarine strukture severovzhodno od kaldre).

Velikost in oblika

Kaldera meri približno 12 x 7 km. Na treh straneh so strme pečine, visoke do približno 300 m nad morsko gladino, kar daje otoku značilno dramo in značilne razgledne točke. Morfologija kaldre je rezultat več zaporednih kolapsov in ponovnih vulkanskih aktivnosti, zato gre dejansko za zaporedje gnezdenih kalder in notranjih struktur. Pod morsko gladino se talni del kaldre spušča še nekaj sto metrov; globina morskega dna v notranjosti je ocenjena na nekaj sto metrov (približno do 400 m v najglobljih delih).

Glavni otok, ki ga pogosto imenujejo Santorini ali Thira (Thera), ima površino približno 76 km² in je naseljen z več mestnimi in podeželskimi naselji. Najbolj znane so kraji Fira in Oia, umeščeni na robu kaldre, od koder so razgledi na notranjost kaldre in otočke v njej osupljivi.

Otoki v kaldri

V središču kaldre so dva vulkanska otoka:

• Palea Kameni – starejši otok, delno prekrit z vulkanskim materialom in z aktivnimi termalnimi izviri v okolici.
• Nea Kameni – mlajši, nastal pri seriji izbruhov, na njem so vidne lave in kupole; pogosto ga obiščejo strokovnjaki in turisti zaradi kratkih izbruhov v zgodovini.

Poleg njiju je v širšem področju kaldre še vrsta podvodnih vulkanskih struktur in manjši otočki. Ti otoki so produkt ponavljajočih se izbruhov po nastanku glavne kaldre.

Turizem, arheologija in varovanje

Zaradi dramatičnih pečin, pobeljenih vasi, sončnega podnebja in razgledov je Santorini priljubljena turistična destinacija. Kaldera je magnet za obiskovalce, ki prihajajo s križarkami, z letali in trajekti; mnogi si ogledajo tudi vulkanske otoke z izletnimi čolni ali se sprehodijo po robu kaldre med Firo in Oio.

Hkrati je območje predmet intenzivnega spremljanja s strani vulkanologov in seizmologov, saj je vulkanska aktivnost še vedno mogoča. Grške seizmološke in geodinamične službe vzdržujejo mrežo opazovanja zaradi ocene nevarnosti in varnosti prebivalcev ter obiskovalcev.

Kaldera Santorinija je torej pomembna tako z geološkega kot kulturnega in turističnega vidika: predstavlja živi primer velikih vulkanskih procesov, hkrati pa ohranja bogato arheološko zapuščino in izjemne naravne razglede.

Geologija

Vulkanski kompleks Santorinija je najaktivnejši del južnoegejskega vulkanskega loka. Ta označuje subdukcijo afriške tektonske plošče pod egejski del evrazijske tektonske plošče s hitrostjo do 5 cm na leto v severovzhodni smeri. Potresi so na globini od 150 do 170 km.

Nevulkanske kamnine so na Santoriniju izpostavljene na gori Profitis Ilias, Mesi Vouno, grebenu Gavrillos, Pirgosu, Monolithosu in notranji strani stene kaldere med rtom Plaka in Athiniosom.

Otoki Kameni v središču kaldere so zgrajeni iz lavnih kamnin.

Južnoegejski vulkanski lok vključuje vulkane Metana, Milos, Santorini in Nisyros.

Vulkanologija

Kaldero sestavljajo prekrivajoči se ščitni vulkani, ki jih prekinjajo vsaj štiri delno prekrivajoče se kaldere, od katerih je najstarejša južna kaldera nastala pred približno 180.000 leti. Naslednja kaldera Skaros je nastala pred približno 70.000 leti, kaldera Cape Riva pa pred približno 21.000 leti. Sedanja kaldera je nastala pred približno 3600 leti med minojskim izbruhom.

Palea Kameni in Nea Kameni sta nastala kot posledica večkratnih, sprva podmorskih izbruhov v središču kaldere.

Čeprav Santorini miruje, je aktiven vulkan. Številni manjši in srednje veliki, večinoma eruptivni izbruhi so znotraj kaldere ustvarili temno obarvane lavne ščite Nea in Palea Kameni.

Zadnji izbruh je bil leta 1950, zdaj pa iz njih prihajajo le dim in plini. V letih 2011 in 2012 so instrumenti GPS zabeležili ponovno deformacijo okoli kaldere.

Velik minojski izbruh na Santoriniju v 17. stoletju pred našim štetjem je morda navdihnil legendo o Atlantidi. V indeksu vulkanske eksplozivnosti Smithsonovega globalnega programa za vulkanizem je bil ocenjen s 7 točkami, kar je najvišja ocena za zgodovinski izbruh.

Stena kaldere na otoku Santorini.

Išči po črki