Sargaško morje je območje v vrtincu sredi severnega Atlantskega oceana. Na zahodu ga omejuje Zalivski tok, na severu Severnoatlantski tok, na vzhodu Kanarski tok in na jugu Severnoatlantski ekvatorialni tok. Ta sistem oceanskih tokov tvori severnoatlantski žir. Vsi tokovi odlagajo morske rastline in smeti, ki jih prinašajo, v to morje.

Sargaško morje je široko 700 statističnih milj in dolgo 2000 statističnih milj (1100 km široko in 3200 km dolgo). Bermudski otoki ležijo ob zahodnem robu morja. Sargaško morje je edino "morje" brez obale. Oceanska voda v Sargasovem morju se razlikuje po tem, da je temno modre barve in izjemno čista. Podvodna vidljivost je do 61 m (200 čevljev).

Portugalski mornarji so bili med prvimi, ki so v 15. stoletju odkrili to regijo. Poimenovali so jo po morskih algah Sargassum, ki tam rastejo.

Sargaško morje ima pomembno vlogo pri selitvi evropske in ameriške jegulje. V njem se izležejo ličinke obeh vrst, ki se nato odpravijo v Evropo ali na vzhodno obalo Severne Amerike. Kasneje se poskušajo vrniti v Sargaško morje, da bi odložile jajčeca. Domneva se tudi, da mlade morske želve po izvalitvi uporabljajo tokove, kot je Zalivski tok, da potujejo v Sargaško morje, kjer jim sargaš služi kot zaščita pred plenilci, dokler ne dozorijo.

Lokacija, meja in nastanek

Sargaško morje leži v srednjem delu severnega Atlantika in ga večinoma obkroža sistem stalnih površinskih tokov, zaradi česar nima kopne obale. Ta krožni sistem stvarja subtropski žir (gyre), kjer se plavajoči materiali in živi organizmi zgostijo na površju. Posledica je območje s sorazmerno mirnimi vodami, v katerem se sargaš (Sargassum) lahko razrašča v gosto plutje.

Fizikalne in kemijske značilnosti

Sargaško morje je znano po tem, da je del oceana z nizko primarno produktivnostjo (oligotrofno). Voda je temno modre barve in izjemno čista, z veliko podvodno vidljivostjo — do 61 m v optimalnih razmerah. Zaradi stabilne, tople površinske plasti in relativno nizke vsebnosti hranil so tamni odtenki vode posledica nizke koncentracije fitoplanktona. Površinske temperature so običajno toplejše kot v okoliških, bolj hranljivih območjih, kar skupaj s tokovi omogoča trajno prisotnost plutja sargassa.

Ekosistem in biotska raznovrstnost

Sargaš tvori plavajoče otočke, ki postanejo mikrohabitat za številne organizme. Med značilne prebivalce oziroma vrste, povezane s sargašom, sodijo:

  • planktonske in nektonske vrste (različne vrste rib, kot so drobne sardele in številne mladice),
  • rakci in drugi nevretenčarji, ki se skrivajo med algami,
  • majhni raki in ribe, ki uporabljajo sargaš kot zavetje pred plenilci,
  • mladiči morskih želv in druge vrste, ki izkoriščajo plutje za prehrano in zaščito.

Dve najpogostejši vrsti morskih alg, ki sestavljata večino sargaša v tem območju, sta Sargassum natans in Sargassum fluitans. Plutje sargassa je tako pomemben habitat, da ga oceanografi pogosto opisujejo kot edinstveno plavajočo ekologijo z lastnimi prehranjevalnimi mrežami.

Vloga pri življenjskih ciklih jegulj in želv

Sargaško morje igra ključno vlogo v življenjskem ciklu evropske (Anguilla anguilla) in ameriške jegulje (Anguilla rostrata). Obe vrsti se verjetno parita in izležeta v tem delu Atlantika; ličinke (leptocephali) nato spremljajo tokove do evropskih in ameriških obal, kjer rastejo več let, preden se kot odrasle jedulje vračajo v Sargaško morje za razmnoževanje. Podobno mnoge vrste morskih želv, zlasti mladiči po izvalitvi, uporabljajo ladijske tokove, kot je Zalivski tok, za transport v območje sargaša, kjer imajo večjo možnost preživetja zaradi hrane in zaščite, ki jo algno plutje nudi.

Človek in Sargaško morje: zgodovina, raziskave in grožnje

Portugalski pomorščaki so bili med prvimi Evropejci, ki so v 15. stoletju opazili to območje, in ime izhaja iz alge Sargassum, ki je očitno značilna. Danes je Sargaško morje predmet številnih raziskav: znanstveniki ga preučujejo zaradi njegovega pomena za migracije rib in nevretenčarjev, edinstvenih ekosistemov ter vloge pri širjenju plavajočih materialov po oceanih.

Glavne grožnje vključujejo:

  • kopičenje plastičnih odpadkov in drugega plavajočega smeti, ki ga tokovi koncentrirajo v žiru,
  • ribištvo in človeške dejavnosti na odprtem morju, ki lahko motijo občutljive življenjske cikle vrst, odvisnih od tega habitata.

Zaradi teh dejavnikov je Sargaško morje predmet razprav o mednarodnem varstvu in upravljanju, saj gre za odprto območje oceanov, ki nima jasnih državnih mej, a je ključno za širše atlantske ekosisteme.

Raziskave in spremljanje

Raziskave Sargaškega morja vključujejo ladijske odprave, satelitsko spremljanje plutja sargassa, uporabo plovečih markerjev in biološke študije različnih vrst, ki tam prebivajo. S takšnim delom znanstveniki skušajo bolje razumeti dinamiko žira, ekološko vlogo plutja in kako se odziva na človekove pritiske ter podnebne spremembe.

Čeprav Sargaško morje nima kopne obale, je njegovo varovanje pomembno za ohranjanje zdravja širšega severnoatlantskega ekosistema in za zaščito vrst, ki so za svoj življenjski cikel popolnoma odvisne od tega edinstvenega plavajočega habitata.