Potapljanje (SCUBA): definicija, oprema in podvodno dihanje

Potapljanje (SCUBA) je dejavnost, pri kateri se oseba pod vodo diha samostojno z uporabo prenosnega dihalnega aparata — rezervoarja s stisnjenim zrakom povezanega z regulacijskim sistemom. Rezervoar je običajno velik kovinski valj iz jekla ali aluminija, pritrjen na posebno opremo, ki omogoča varno in nadzorovano podvodno bivanje.

Beseda scuba je kratica iz Self-Contained Underwater Breathing Apparatus (samostojni podvodni dihalni aparat) in se v pogovornem jeziku uporablja za opis potapljanja z jeklenkami ali aluminijastimi jeklenkami, regulatorjem in drugi spremljajoči opremi.

Osnovna oprema

Plinska jeklenka: Hranilnik zraka ali mešanice plinov (npr. zrak, nitrox). Pri večjih potapljanjih ali tehničnem potapljanju se uporabljajo tudi jeklenke z drugimi plini (trimix itd.).
Regulator: Naprava, ki zniža pritisk iz jeklenke na raven, primerno za dihanje, in omogoča potapljaču vdihavanje iz jeklenke. Večina sistemov ima primarni regulator in rezervni (octopus).
BC/BCD (Buoyancy Control Device): Napihljiv jopič ali slična naprava, ki potapljaču omogoča uravnavanje plovnosti pod vodo in na površju.
Maska in dihalo: Maska ustvarja zračni prostor pred očmi, plavutke in dihalno cev (dihalo) pa olajšajo plavanje in dihanje na sami površini.
Plavuti: Omogočajo učinkovitejše premikanje pod vodo z manj porabe energije.
Obleka: Neopren (wetsuit) ali suha obleka (drysuit) zagotavlja toplotno zaščito glede na temperaturo vode.
Instrumenti: Globomer, merilec tlaka v jeklenki (SPG), kompas in po potrebi računalnik za potapljanje.
Varnostna oprema: Rezervni izvor zraka, nož ali rezač vrvic, svetilka za nočna potapljanja, signalni plavajoči balon (SMB) in piščalka ali signalna naprava.

Podvodno dihanje in regulator

Regulator zmanjšuje visoki tlak v jeklenki na okoliščine primerne za dihanje. Sistem običajno vključuje dve stopnji: prvo stopnjo, pritrjeno na jeklenko, zniža tlak blizu okoliskega; drugo stopnjo pa nudi zrak potapljaču ob vdihu. Redno vzdrževanje in servis regulacij sta ključna za varno delovanje.

Osnovni fizični in medicinski pojmi

Tlak in globina: Z naraščajočo globino se povečuje pritisk. To vpliva na pljuča, plovnost opreme in topnost plinov v telesu.
Boyleov zakon: Pri nizkih temperaturah in večjih globinah se volumen plinov spreminja s pritiskom — to vpliva na dihanje in plovnost ter zahteva nadzor nad izenačevanjem žepov zraka (npr. ušesa, maska).
Dekompresijska bolezen (potapljaška bolezen): Nastane, če se potapljač prehitro vrne proti površju in se raztopljeni plini (predvsem dušik) oblikujejo v mehurčke v telesu. Previdno načrtovanje vzpona in morebitne postanke (safety stops) zmanjšujejo tveganje.
Dušikova narkoza: Pri večjih globinah lahko dušik povzroči omamljenost ali zmanjšano presojo; to je pomembno pri tehničnem in globinskem potapljanju.

Varovanje in varnost

Šolanje: Učenje osnov potapljanja pri priznanih organizacijah (npr. s tečajem začetnika) vključuje teorijo, kopalne vaje in odprta potapljanja pod nadzorom inštruktorja.
Potapljanje v paru: Potapljači običajno potapljajo v paru (buddy system) zaradi nadzora in pomoči v primeru težav.
Načrtovanje: Pomembno je načrtovati globino, čas, porabo zraka in varnostne postanke. Uporaba potapljaškega računalnika pomaga pri sledenju meja brez dekompresije.
Vzpon: Vzpon naj bo počasen in kontroliran (običajno najhitrejši dovoljen vzpon ~9–10 m/min), z vsaj enim varnostnim postankom na približno 3–5 minut pri 3–5 metrih.

Vrste potapljanja

Rekreativno potapljanje: Standardna oblika z globinskimi omejitvami in brez dekompresijskih obveznosti.
Tehnično potapljanje: Vključuje več jeklenk, mešanice plinov, večje globine in načrtovane dekompresijske ustavitve.
Komercialno in industrijsko potapljanje: Profesionalno delo pod vodo z drugačno opremo in postopki.
Vojaško potapljanje: Specializirane naloge, vključno z vojaškimi operacijami in reševanjem.

Šolanje in certifikacija

Potapljači običajno opravijo kontrolirani začetni tečaj, ki jih certificira za potapljanje do določene globine in v določenih pogojih. Naprednejši tečaji vključujejo nočno potapljanje, potapljanje z nitroxom, globinska in tehnična potapljanja ter reševalne in inštruktorske programe.

Okolje in vzdrževanje opreme

Potapljanje ima nizek vpliv na okolje, če potapljači spoštujejo pravila (ne dotikajo se koral, ne vlečejo po morskih organizmih, pravilno odlagajo odpadke). Oprema zahteva redno čiščenje in servisiranje — jeklenke morajo imeti periodične pregledne teste (hidrostatski test), regulatorji pa redne servise po priporočilih proizvajalca.

Kratek zgodovinski pogled

Moderni SCUBA sistem, kakršnega poznamo danes, se je razvil v 20. stoletju. Pomemben mejnik sta bila izum samoregulirajočega regulatorja in standardizacija jeklenk in opreme, kar je omogočilo širjenje prostega potapljanja kot široko dostopne rekreativne dejavnosti in strokovne disciplíne.

Zaključek: Potapljanje z SCUBA je čudovita priložnost za raziskovanje podvodnega sveta, a zahteva odgovorno ravnanje, ustrezno izobraževanje, redno vzdrževanje opreme in spoštovanje varnostnih postopkov, da ostane prijetna in varna dejavnost za vse udeležene.

Potapljači opazujejo ribe in korale

Zgodovina

V 16. stoletju so spustili potapljaški zvon, v katerem je bil ujet zrak. Potapljaški zvon je kot veliko težko obrnjeno vedro, v katerem je ob spuščanju v vodo ujet zrak. Potapljač je dihal ta zrak in plaval v zvon in iz njega, dokler zrak ni postal slab. Kasneje so v zvon po cevi dovajali svež zrak, da je potapljač lahko ostal dlje.

Prve potapljaške obleke so uporabljale težko bakreno potapljaško čelado z okenci in cevjo iz zračne črpalke. Čelada je bila pritrjena na potapljaško obleko. Potapljači so nosili težke jopiče in hodili po morskem dnu, saj plavanje ni bilo varno. Zračna cev je pošiljala zrak v čelado iz črpalke na kopnem ali na čolnu nad potapljačem. Zrak je šel skozi čelado in skozi ventil v vodo, potapljač pa je dihal z zrakom v čeladi. Pri tem se je zapravilo veliko zraka, hkrati pa ni bilo mogoče dovajati zraka samo takrat, ko ga je potapljač potreboval. To se imenuje sistem prostega pretoka.

Jacques Cousteau je bil Francoz, ki je razvil več pomembnih delov potapljaškega sistema in ga naredil uporabnega. Eden od njih je bil boljši regulator, ki je pošiljal zrak le, ko je potapljač vdihnil. To je potapljačem omogočilo, da so z enim rezervoarjem zmogli več. Izdelan je bil z ustnikom na gumijasti cevi, tako da težka čelada ni bila potrebna. Bil je dovolj lahek, da ga je bilo mogoče uporabljati s plavutmi in zlahka plavati. Posnel je tudi veliko podvodnih filmov in ljudem pokazal, kaj je pod vodo in zakaj jo je treba zaščititi.

Potapljaška oprema je bila od Cousteauja dalje izboljšana, da bi bila varnejša in enostavnejša za uporabo.

Oprema

Potapljaška posoda (ena ali več), ki vsebuje zrak. Pri večini potopov je zrak navaden stisnjen zrak, pri daljših potopih pa se lahko uporablja mešanica zraka z več kisika, imenovana nitrox, da bi se izognili dekompresijski bolezni, imenovani tudi "bends" (boleča ali smrtonosna težava zaradi prehitrega potopa na površje). Rezervoar je na potapljača pritrjen s pasom, ki je pogosto del kompleta BCD. Za globlje potope se lahko uporablja dihalni plin, ki vsebuje helij, da se prepreči dušikova narkoza, zaradi katere se potapljač lahko obnaša kot pijan in je nevarna.
Regulator za dovod zraka iz rezervoarja. Zmanjša tlak zraka, ki prihaja iz rezervoarja. Zrak prilagodi tlaku vode okoli potapljača, tako da lahko brez težav diha na kateri koli varni globini. Na voljo je tudi merilnik zračnega tlaka, ki kaže, koliko zraka je še ostalo v rezervoarju.
BCD (naprava za uravnavanje vzgona), ki nadzoruje, ali potapljač plava ali potone. Potapljač lahko doda zrak z napihovalnim ventilom ali ga odstrani z odprtjem izpustnega ventila. Potapljači lahko nosijo tudi uteži, da ne bi plavali navzgor, če je njihova potapljaška obleka preveč plovna. Z napravo BCD lahko potapljač uravnava svoj vzgon, tako da je lahko nevtralen (plava na mestu) na želeni globini. Če potapljač plava navzgor, se zrak v obleki BCD razširi, ker je pritisk vode manjši, in potapljač mora izpustiti nekaj zraka ali pa splavati na površje. Če potapljač plava navzdol, se zrak stisne in potapljač mora spustiti več zraka ali pa se potopiti na dno, zato mora potapljač skrbno nadzorovati, koliko zraka je v BCD, kadar koli se spremeni njegova globina.
Merilnik globine, da vedo, kako globoko so, lahko pa imajo tudi uro za merjenje časa ali potapljaški računalnik, ki kaže, kako počasi se morajo dvigniti, da se izognejo dekompresijski bolezni. Varen potop je odvisen od tega, kako dolgo in kako globoko se potapljač potaplja ter koliko časa je minilo od zadnjega potopa.
Večina potapljačev nosi potapljaško obleko, da jim je toplo. Običajno je to obleka iz penaste gume, za hladnejšo vodo pa lahko uporabite tudi suho obleko.
Potapljači nosijo masko, skozi katero vidijo, saj človeško oko v vodi ne more pravilno ostriti.
Plavalne plavuti se nosijo na nogah, da bolje plavajo.
Snorkl lahko uporabljate za dihanje na površini, ko plavate z obrazom navzdol.

Certificiranje

Potapljači se soočajo z nevarnostmi, ki jih lahko poškodujejo ali ubijejo, če ne vedo, kako ravnati. Porabijo lahko ves zrak, dobijo dekompresijsko bolezen ali dušikovo narkozo. Oseba mora biti usposobljena za varno uporabo opreme in potapljanje. Ko dokaže, da se zna varno potapljati, dobi certifikat. Največja organizacija za certificiranje potapljačev je PADI (Professional Association of Diving Instructors), vendar obstajajo še številne druge, odvisno od države. V nekaterih turističnih krajih imajo kratek tečaj brez certificiranja, nato pa inštruktor potapljača vodi v plitvo potapljanje, vse v enem dnevu.

Zaradi posebnih nevarnosti so na voljo napredni tečaji za potapljanje v ali ob podvodnih razbitinah, jamsko potapljanje in globinsko potapljanje (več kot 60 čevljev ali 18 metrov).

Sorodne strani

freediving - Potapljanje brez potapljaške opreme (zadrževanje diha). Pri freedivingu se pogosto uporablja oprema za potapljanje. Certifikat ni potreben, vendar je lahko še vedno nevarno.