Barnardova zanka je emisijska meglica v ozvezdju Oriona. Od Zemlje je oddaljena približno 1600 svetlobnih let. Je del Orionovega kompleksa in je vidna kot velik, skoraj polkrožni lok, širok približno 300 svetlobnih let. V središču Bernardove zanke ležita dve dobro znani meglici: Orionova meglica (M42) in meglica Konjska glava. Barnardova zanka je sestavljena iz vročega plina in oddaja pretežno rdečo svetlobo zaradi emisije vodika; ta rdeča barva je predvsem posledica H-alfa linije vodika.

Izvor in zgradba

Barnardova zanka je verjetno nastala zaradi kombinacije močnih zvezdnih vetrov masivnih zvezd in enega ali več supernov, povezanih z združenjem Orion OB1. Ti dogodki so iztisnili okoliški medzvezdni plin in ustvarili šokovno valovanje, ki danes opazimo kot razširjen obroč ioniziranega plina. Temperatura ioniziranega plina v takih emisijskih meglicah običajno znaša več tisoč kelvinov, dovolj, da vodik oddaja v H-alfa spektralnem območju (656,3 nm).

Velikost in videz

  • Približna oddaljenost: ~1600 svetlobnih let.
  • Približna širina loka: ~300 svetlobnih let (kar ustreza več desetinam parsekov).
  • Na nebu se razprostira kot obsežen lok, včasih opisan kot nekaj stopinj do več kot 10 stopinj v premeru, odvisno od meritev in projekcije.

Opazovanje

Barnardova zanka je za oko precej šibka in jo je najlažje videti na dolgih astrofotografijah ali s pomočjo ozkotirnih (H-alfa) filtrov. V amaterskih daljnogledih je pogosto premalo kontrastna, da bi bila jasno razločna brez fotografiranja. V širokopolnih fotografijah bogatega zvezdnega polja Oriona se njen rdečkasti lok lepo pokaže kot ozadje za bolj znane meglice, kot sta Orionova meglica in meglica Konjska glava.

Pomen za astronomijo

Barnardova zanka je pomembna za razumevanje procesov povratne zvezdne energije (stellar feedback), torej kako masivne zvezde vplivajo na okoliški medzvezdni medij in sprožajo ali zavirajo nastajanje novih zvezd. Študije z različnih valovnih dolžin (optika, infrardeče, radio, rentgen) pomagajo razložiti zgodovino eksplozij, tokov in gibanja plina v Orionovem kompleksu ter vlogo teh procesov v ciklu zvezdne formacije.

Odkritje: Barnardovo zanko je koncem 19. stoletja odkril astronom Edward Emerson Barnard, pri čemer je njeno šibko emisijo dokumentiral z dolgimi ekspozicijami na fotografijah.