Stanleyjev pokal je izločilni turnir v Nacionalni hokejski ligi, ki odloča o prvaku lige.
Za osvojitev Stanleyjevega pokala mora ekipa v končnici zmagati v štirih serijah (en krog = ena serija), torej skupno zbrati 16 zmag — po štiri zmage v vsakem od štirih krogov.
Končnica poteka v štirih krogih in uporablja format "best-of-seven" (do štirih zmag). To pomeni, da se v posamezni seriji odigra do sedmih tekem, dokler ena ekipa ne osvoji štirih zmag. Prvi trije krogi določijo zmagovalca posamezne konference; zmagovalca obeh konferenc se nato pomerita v zadnjem, četrtem krogu, imenovanem finale Stanleyjevega pokala. Zmagovalec finala je prvak lige NHL in Stanleyjevega pokala.
V končnico se uvrsti 16 ekip — osem iz vsake konference. Način uvrstitve in razpored tekem je običajno naslednji:
- V vsaki konferenci se običajno neposredno uvrstijo tri najboljše ekipe iz vsake divizije (skupaj šest) in dve najboljši preostali ekipi kot wild card (dve mesti). Tako nastane osem ekip na konferenco.
- Prvi krog (pogosto imenovan konferenčni četrtfinale) vsebuje štiri pare v vsaki konferenci — štiri serije; zmagovalci napredujejo v drugi krog.
- Drugi krog so polfinalne serije v okviru divisij (v angleščini pogosto "division finals"), po katerih sledita tretji krog, ki je konferenčni finale, in nato finale lige.
Prvi krog se pogosto označuje kot konferenčni četrtfinale. Zmagovalci prvega kroga napredujejo v drugi krog (konferenčni polfinale). Tretji krog je konferenčni finale. Dve ekipi, ki sta ostali v vsaki konferenci (vzhodna in zahodna konferenca), se pomerita med seboj, zmagovalci pa se uvrstijo v finale Stanleyjevega pokala.
Prednost domačega ledu v prvih treh krogih ima višje uvrščena ekipa glede na razpored oziroma uvrstitev v sezoni. V finalu Stanleyjevega pokala ima prednost domačega ledu ekipa z boljšim izkupičkom v rednem delu sezone. Ekipa s prednostjo domačega terena gosti tekme 1, 2, 5 in 7, nasprotnik pa tekme 3, 4 in 6 — tekme 5–7 se igrajo "po potrebi" (le če serija še ni odločena).
V nasprotju z rednim delom sezone, kjer je podaljšek krajši (3-na-3) in se po potrebi konča s streljanjem (shootout), so v končnici podaljški dolgi in potekajo v polni zasedbi: igra se 20-minutna podaljšna obdobja 5-na-5, z golom, ki odločuje (sistem "nenadna smrt" oziroma "zlati gol"). Če brezggoal ostane tudi po prvem dodatnem obdobju, se igra dodatno 20-minutno obdobje in tako dalje, dokler ena ekipa ne doseže gola.
Dodatne značilnosti končnice:
- Serija se lahko konča z "metlo" (4:0) ali se raztegne do sedme tekme (4:3).
- Med serijami so običajno dnevi za potovanje in počitek; urniki se lahko prilagajajo zaradi televizijskih zahtev ali logistike.
- V končnici ni streljanja; vsak dvoboj se konča z zadetkom med rednim delom ali v podaljšku.
Končnica je znana po intenzivnosti, daljših podaljških in taktičnih spremembah ekip — prav zato so igre in serije v playoffu pogosto povsem drugačne kot tekme v rednem delu sezone.